Končno v hipu samote
mrlič olajšano zajoče
(Veno Taufer)
V soboto, točno tri mesece po tem, ko je praznoval devetdesetletnico, je v Topolščici umrl pesnik, prevajalec, kritik, teatrolog in avtor dveh poetičnih dram Veno Taufer. Če smo že našteli literarne zvrsti, v katerih se je izražal, naštejmo še kulturne "funkcije", ki jih je izvoljen od članov opravljal ob službi na RTV, saj je bil dolgoletni tajnik in predsednik Društva slovenskih pisateljev, predsednik Slovenskega centra PEN, vodja festivala Vilenica, predsednik mednarodnega komiteja Pisatelji za mir, Odbora za svobodo mišljenja pri pisateljskem društvu in tako dalje. Med mnogimi literarnimi nagradami omenimo le Sovretovo za prevajanje (1987) in veliko Prešernovo za življenjsko delo (1996).
Ustvaril si je umetniško družino, ženo igralko Jasno Škrinjar in otroke Vita, Mateja in Laro. Postal sem celo del njegovega širšega sorodstva, saj je bil tast moje hčerke igralke Mojce.
Zanimivo, da sem se z njegovimi pesmimi in njegovim imenom srečal že na učiteljišču v Mariboru leta 1959, ko sem v čitalnici v neki reviji prebral njegov ciklus Melanholija drugega ešalona (s pripisom Očetu – borcu v spomin). Mislim, da sem v izrazito moderno dikcijo verzov slabo vstopil in tudi nisem vsega razumel, spomnim pa se verzov "S kroglo poslednjega talca bomo padli tudi mi". Naslednje leto sem opravljal prvi del mature na učiteljišču, predsednik republiške izpitne komisije je bil pisatelj Ivan Potrč. Ko sem potegnil listek z vprašanji, sem imel pet minut časa za pripravo. Potrč, ki je bil takrat tudi mentor v reviji za mlade pisatelje Mlada pota, je prišel k meni, me nekaj povprašal, potem pa še, če berem moderno poezijo in kako mi je všeč. Mislim, da sem omenjal avtorje Pesmi štirih. Nenadoma pa me je vprašal, ali sem bral Tauferjev Drugi ešalon. Ko sem pritrdil, je vprašal, kaj mislim o teh pesmih … Priznal sem, da nisem čisto razbral verzov … "Saj ti tudi ni treba, to ni poezija!" je rekel in se je vrnil k predsedniški mizi. To me čudi še danes, saj je bil mladi pesnik sin borca, ki so ga okupatorji ranjenega sežgali pred celo vasjo, vzoren mladinec, član SKOJA, udeleženec štirih delovnih brigad, v času informbiroja avtor sramotilnega spisa za šolski stenčas o Stalinu … Toda po drugi strani je bilo čutiti v prvih pesmih tudi ranjenega fantiča, ki je gledal atejevo smrt, ki so mu Italijani ustrelili psička, ki je gledal vozove mrličev, ki so jih peljali mimo hiše, ki je med nabiranjem jagod stopil na mrtvega partizana … Med odraščanjem je seveda opazil, da je en ešalon borcev odšel na oblast, drugi, kakor oče, pa so mrtvi ležali v zemlji in je mlad spoznal, da človek pač meri življenje s svojo smrtjo.
V Ljubljani se je družil z Zajcem, Božičem, Strnišo, Pučnikom, Kermaunerjem in gledali so jih kot drugo linijo (drugi ešalon z avtorji Pesmi štirih), kot zadrto nezadovoljno generacijo … Ko je na nekem sestanku z Borisom Ziherlom zatrjeval, da ne morejo sprejeti le njihovih socialističnih vrednost, saj ima vsaka generacija pravico in dolžnost do lastnega prepričanja, mišljenja, življenja, kritičnosti, je bilo z njegovo priljubljenostjo pri oblasti konec, spoznal je udbovska zaslišanja, kamor so ga odpeljali z dojenčkom Vitom v naročju, spoznal, da ni mogoče dobiti potnega lista, kaj šele ustanavljati literarne revije, kot so bile Beseda, Revija 57, Perspektive … Tudi zato je izšla v samozaložbi prva zbirka pesmi Svinčene zvezde (1958), ki so ji sledile Vaje in naloge, Pesmarica rabljenih besed, Ravnanje žebljev in kajpada po svoje zapeti moderni Sonetje, vse do Telemahovih komentarjev … Če smo že pri Telemahu, omenimo še sijajno dramo Odisej in sin, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču in v Zagrebu odlično zrežiral Venov sin režiser. Bil je teatrski kritik in esejist. Seveda moramo opozoriti na njegov izjemen prevajalski opus, z njegovimi prevodi smo Slovenci sploh lahko vstopili v svet T. S. Eliota, E. Pounda, Teda Hughesa ali na primer Ljubomira Simovića. Vmes je bil leto in več spiker na jugoslovanskem oddelku BBC v Londonu. Zanimivo pa je, da se je našel politični desničarski modrec, da je od Uprave javne varnosti in politike šikaniranemu Venu Tauferju zaradi dela na BBC pripisal udbovsko plačano in ovaduško dejavnost. Kasneje ga je sicer sodišče opralo slehernega suma, obrekovalec, ki je umazano pljunil tudi na Venovo poezijo, pa je moral plačati kazen in izreči opravičilo. Toda še slišim kak podoben odmev tudi te dni, kar pomeni, da politikantski slovenski zlikovci ne poznajo niti dva tisoč let starega pregovora - o mrtvih vse dobro.
Ko sem bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, on pa moj podpredsednik, je zaneseno poglobil, utemeljil in evropeiziral nekdaj lokalno srečevanje primorskih pisateljev v Vilenici leta 1987 in potem še Odbor za svobodo mišljenja. V prvi letošnji številki celjskega Zvona je dr. Edvard Kovač napisal odličen esej ob njegovi devetdesetletnici. Zato lahko le še rečem: Zbogom, dragi Veno!
