Vesnina nova preobleka

Festival slovenskega filma se letos odvija še nekoliko kasneje kot lani in je zdaj trdno zasidran v oktobrskem terminu. S tem se izpolnjuje želja festivalskega direktorja Bojana Labovića, ki je nam je ob lanski ediciji v intervjuju povedal, da je septembrski termin oviral medijsko vidnost festivala, saj je bil "v poplavi raznih družabno-turističnih dogodkov zgolj eden izmed mnogih". Tudi letos bo na petdnevnem festivalu mogoče videti in slišati obilo zanimivega: od podelitve Badjurove nagrade Mileni Zupančič, preko premier novih slovenskih filmov pa do aktualnih tem, ki jih bo odpiral strokovni program. Vsaj nocoj pa bodo žarometi vendarle usmerjeni v preteklost. Festival bo namreč odprla digitalno restavrirana različica filma Vesna (1953), ki bo ob bližajoči se 70-letnici tako še dodatno ustoličil svoj status večnega klasika.

Tvegan uvoz tujega režiserja

Če danes film zaradi pogostega pojavljanja na malih zaslonih dobro poznamo, pa velja izpostaviti tudi fascinantno zgodbo o njegovem nastanku. Vesno so namreč posneli v obdobju, ko je mlada slovenska kinematografija bila v trenutkih krize. Po velikem uspehu prvega igranega celovečerca Na svoji zemlji (1948) se je v kinih zvrstilo nekaj manj uspešnih filmov, zato je direktor Triglav filma Branimir Tuma iskal novo, svežo rešitev, da bi slovenski film spet dvignil na višji kakovostni nivo. Pri tem je ubral sila tvegano potezo. Namesto da bi dal priložnost kakšnemu domačemu filmarju, se je odločil, da bo iz tujine "uvozil" novo režisersko ime. In je pri tem zadel v polno.

František Čap (roj. 1913) je bil ob prihodu v Slovenijo leta 1952 že izjemno izkušen in spoštovan češki filmar. Svoj prvenec Vroče poletje je posnel že leta 1939, za svoja filma Nočni metulj (1941) in Moški brez kril (1946) pa je denimo celo prejel nagradi v Benetkah oziroma Cannesu. Njegov osebni razlog za prihod v Slovenijo je bil ta, da so se po komunističnem prevzemu oblasti na Češkem njegove možnosti za nadaljnje ustvarjanje bistveno zmanjšale, zato se je sprva preselil v Zahodno Nemčijo.

Ko je prejel ponudbo Branimirja Tume za delo v Jugoslaviji, je upal, da bo pri nas našel boljši kompromis med življenjem v tujini in kulturno podobnim okoljem.

Preporod slovenskega filma

Čap je v Slovenijo takoj prinesel obilo znanja in izkušenj, pa čeprav to ni vedno naletelo na odobravanje. Povsem nova je bila pri nas predvsem njegova usmerjenost v snemanje lahkotnejših, žanrskih filmov, ki jih je v takratnem socializmu marsikdo videl kot tuj element. Režiser je igralsko zasedbo za svoj prvi film v Sloveniji iskal med študenti, saj je želel izkušenejše igralce (Stane Sever, Metka Bučar) pospremiti z mladostniškim zanosom. Na avdicijo se je skupaj s sošolkami prijavila tudi študentka prvega letnika gradbeništva Metka Gabrijelčič. Vse drugo je zgodovina.

Film Vesna, napisana po avtobiografskih pripetljajih scenarista in pisatelja Mateja Bora, je pomenil velik obrat v slovenskem filmu. Ne samo zaradi očitne podobnosti s Hollywoodom, temveč ker je to bil obenem prvi film po vojni, ki se ni dotikal teme narodnoosvobodilnega boja. Film se je zato, ker je na brezčasen humoren način obravnaval tegobe najstnikov, tudi tako dobro postaral, strukturo njegove zgodbe je še danes možno primerjati z ameriškimi najstniškimi komedijami. Vesna je po izidu leta 1953 postal najbolj gledan slovenski film do tedaj. Čapu je to omogočilo nadaljevanje kariere v Sloveniji in Jugoslaviji. Pri nas je posnel še štiri filme - vključno z nadaljevanjem Ne čakaj na maj leta 1957 - ter šest koprodukcij. Po neuspehu filma Naš avto (1962) se je prenehala tudi naklonjenost slovenskih državnih producentov. Od tedaj je živel v Portorožu, a ga je težek vsakdan pahnil v revščino. Umrl je leta 1972, pokopan je na pokopališču v Piranu.

Vesna kot navdih za filmsko nagrado

Povsem drugačno usodo pa je doživela glavna igralka Metka Gabrijelčič. Čeprav je njen obraz za venomer zaznamoval slovenski film, je igralka svoje filmsko udejstvovanje bolj kot poklic pojmovala kot hobi. Po nekaj letih intenzivne promocije, potovanj in snemanja nadaljevanja Ne čakaj na maj je za vedno zapustila igralske vode ter se posvetila družini in poklicu gradbene inženirke.

Nocojšnja projekcija Vesne pa bo posebna tudi zaradi več drugih obletnic, ki spremljajo letošnji ponovni izid filma. Ob 50. obletnici smrti režiserja Františka Čapa bodo na FSF izpostavili še 120. obletnico rojstva montažerke filma Vesna Milke Badjura, 110. obletnico rojstva avtorja glasbe Bojana Adamiča, nasploh pa tudi 25-letnico Festivala slovenskega filma, katerega osrednje nagrade nosijo ime prav po filmu Vesna.