Preteklo nedeljo je bil v Moderni galeriji zadnji dan razstave del poljskega slikarja Andrzeja Wróblewskega z naslovom Čakalnica. Ker se je razstava odprla 15. oktobra, nekaj dni pred drugim lockdownom, je bila odprta za oglede v živo samo v času delnih sprostitev ukrepov pred božičem in nekaj dni v januarju. Tudi zato je bila zaključna poteza Moderne galerije in Slovenske kinoteke posebej dobrodošla - v nedeljo zvečer je bil tri ure na razpolago dokumentarni film, ki ga je o Andrzeju Wróblewskem posnel znameniti režiser Andrzej Wajda.
Dela iz zadnjih let (mladega) življenja
Andrzej Wróblewski je bil slikar, umetnostni zgodovinar in umetnostni kritik, eden vodilnih predstavnikov povojne srednje- in vzhodnoevropske umetnosti. Rodil se je leta 1927 v Vilni. Diplomiral je na Jagelonski univerzi iz umetnostne zgodovine in na Akademiji likovnih umetnosti v Krakovu, kjer je postal asistent na oddelku za slikarstvo. Leta 1953 je dobil posebno priznanje na Festivalu v Bukarešti, udeležil se je tudi številnih poljskih razstav, vključno z znamenito razstavo v Arsenalu leta 1955 pod sloganom Proti vojni - Proti fašizmu. Leta 1956 je od oktobra do novembra potoval po Jugoslaviji skupaj s kritičarko Barbaro Majewsko. Na tritedenskem popotovanju skozi Beograd, Ljubljano, Skopje, Zagreb, a tudi Portorož, Piran in Ohrid, sta se seznanila z umetnostnim življenjem in muzeji tedanje Jugoslavije ter z njenimi arhitekturnimi dosežki. Vse te izkušnje je mogoče zaslediti v delu Wróblewskega v zadnjih mesecih življenja, pred srčnim infarktom v Tatrah leta 1957, so ob razstavi zapisali v Moderni galeriji.
Razstava, ki je bila na ogled, je bila prva mednarodna razstava, v celoti posvečena omenjenemu potovanju po Jugoslaviji in njegovemu poznemu delu. Na ogled je ponujala več kot 120 njegovih del, ki so nastala med letoma 1955 in 1957. Kustosi razstave (Wojciech Grzybała, Marko Jenko in Magdalena Ziółkowska) so se odločili, da se osredotočijo na obdobje med 10. majem 1954, ko se je Wróblewskemu rodil sin, in njegovo zgodnjo smrtjo 23. marca 1957. Velika večina izbranih del ni bila še nikdar na ogled, nekatera pa za širše občinstvo nazadnje leta 1958.
Slike, zaradi katerih je Wajda začel snemati filme
Filmarji pogosto delajo dokumentarne portrete drugih umetnikov. V zadnjih letih je verjetno najodmevnejši dokumentarec Sol zemlje, Wendersov portret fotografa Sebastiãoa Salgada. Andrzeja Wajdo in Andrzeja Wróblewskega pa je družilo precej več od afinitete ali občudovanja. Bila sta sošolca na krakovski likovni akademiji in prijatelja, in ko je Wajda nekoč zagledal eno od prijateljevih slik, je vedel, da je to to, kar bi rad naredil sam, če bi lahko. Tako je bil Wróblewski "kriv", da je Wajda opustil slikarstvo in se vpisal na filmsko akademijo.
Wróblewski skozi Wajdove oči je na videz povsem nepretenciozen, pa vendar premišljen in subtilen dokumentarni "portret". Pravzaprav je to "avtoportret", živi protagonist filma je Andrzej Wajda, ki spremlja in sokreira postavljanje retrospektivne razstave prijateljevih del. Slike se pred njim dobesedno odpirajo in obračajo, sestavljajo in kombinirajo. Režiser in kuratorica razstave, dve monokromni figuri na ozadju (oziroma v ospredju) slikarjevih barv, iščeta za ta več kot pol stoletja stara dela nove besede, ki se zdijo osebna občutja in splošne definicije hkrati.
Ko se režiser vrača v skupna petdeseta leta, ves čas izpostavlja izkušnjo vojne in popolne dehumanizacije, ki je zaznamovala generacijo. Uzrtja smrti in čakanja nanjo (ena od dimenzij slikarjeve "čakalnice") so v fokusu Wajdove pripovedi. Film Wróblewski skozi Wajdove oči je Andrzej Wajda posnel leta 2015, eno leto pred smrtjo.
V fokusu režiserjeve pripovedi so uzrtja smrti in čakanje nanjo
Če bi bilo vse tako, kot, upajmo, kmalu spet bo, bi film predvajali v Kinoteki ali Moderni galeriji "v živo". Na ogled 42-minutnega filma se najbrž ne bi odpravila 130 kilometrov daleč. Spletni ogledi razstav - razstavo Čakalnica lahko najdete v spletnem arhivu galerije - niso izkušnja, ki bi jo lahko primerjali z živo, spletni dostop do nekaterih filmov pa je ena redkih dobrih stvari, ki jih je prinesel ta čas.
Mentaliteta čakalnice
"Koncept razstave temelji na več točkah: najprej na figurah, ki so kot privezane na stol, se vanj celo spremenijo, kot v pričakovanju, zamišljenosti in brezčasju; 'razgrajene', anonimne in ob svojo individualnost. Ta 'mentaliteta čakalnice', kot jo je v katalogu Documenta IX orisal nemški dramatik Heiner Müller, naj bi bila značilna prav za izkušnjo nekdanje socialistične srednje in vzhodne Evrope. Četudi se je vsakdan v socialistični Jugoslaviji v marsičem razlikoval od sočasnih družbenih in umetnostnih okoliščin na Poljskem in v drugih državah za železno zaveso, nam gledišče čakalnice omogoča stik z univerzalnim, ki seže v srž etične, moralne in telesne eksistence, obenem pa je tudi delo čustvovanja in žalovanja. V tem oziru je na razstavi vzpostavljen dialog med toposom čakanja v delu Wróblewskega /.../ in izborom iz serije čakalnic slovenskega slikarja Marjana Dovjaka (1928-1971), ki so nastale prav v petdesetih letih. Razstava bo poleg ožjega izbora slovenskih in tedanjih jugoslovanskih umetnikov vzpostavila tudi dialog s stalno razstavo umetnosti 20. stoletja v Moderni galeriji: kako sta Wróblewski in Majewska videla dela slovenskih umetnikov, kot so Gabrijel Stupica, Marij Pregelj, Riko Debenjak, Stane Kregar in Marko Šuštaršič?" (Iz napovedi razstave na spletni strani Moderne galerije)