Sanja Verovnik
Pandemija in nato še vojna sta nam pokazali, kako ranljivi in odvisni smo od večjih trgov. Predvsem pa sta razkrili, kaj delamo narobe in kaj vse bi lahko storili bolje, da bi izkoristili to, kar nam ponuja narava. Ddr. Ana Vovk, univerzitetna profesorica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru ter ustanoviteljica Mednarodnega centra za ekoremediacije in Inštituta za promocijo varstva okolja, je prepričana, da je Slovenija kljub sedanjim naravnim razmeram, ko nam grozijo požari in huda suša, bogata država z vodo in biodiverziteto, za kar pa ne znamo dobro skrbeti, zato se nam to sedaj neugodno vrača. Vovkova meni, da bi morali na Krasu, ki so ga nedavno prizadeli hudi požari, urediti vodne požarne jarke, s katerimi bi bistveno zmanjšali možnost širjenja požarov. Prav tako opozarja, da bi morali padavinsko vodo zbirati v zadrževalnih bazenih, s travnimi muldami. Po njenih besedah bi morali nujno poskrbeti tudi za čiščenje in ponovno rabo vode, saj mnoga naselja v Sloveniji nimajo čistilnih naprav. Pri tem bi uporabili sisteme naravnega čiščenja, kot je infrastruktura Blue Green, pri kateri se kombinirajo vodno-zeleni ekosistemi, ki porabijo presežek dušika in fosfatov za svojo rast. S tem bi zagotovili na eni strani zelene sisteme z biodiverziteto in na drugi čiste vodne ekosisteme.
Voda je osnova za samooskrbo
Ali imamo dovolj znanja za to?
"Seveda. Že pred 20 leti smo uvedli ekoremediacije ali naravno čiščenje okolja, a to se šele sedaj prepoznava kot zelo potreben pristop. Voda je namreč osnova za samooskrbo, brez nje ne moremo načrtovati večje pridelave, zato bi tukaj morali začeti. Prav tako je treba nujno in hitro spremeniti razumevanje prsti - to niso samo tla za proizvodnjo hrane, ampak je zemljo treba razumeti kot živo telo, od katerega smo zelo odvisni pri pridelavi hrane. Industrijsko kmetijstvo je na žalost povzročilo veliko škode in je zemljo marsikje zaradi prevelikih vnosov težkih kovin, onesnažil in organskih gnojil spremenilo v mrtvo substanco."
Je torej prehod na naravno kmetijstvo nujen?
"Je. Le tako bomo zemlji vrnili življenje in šele tako bo možno zagotoviti zdravo pridelavo hrane. Vse to lahko naredimo na majhnih kmetijah, na posestvih in vrtovih. Večina naravnih pristopov - regenerativna pridelava, pridelava brez oranja, permakultura, modro-zelena infrastruktura, ekoremediacije, ekološko in biodinamično kmetovanje - zahteva zgolj sodelovanje z naravo. Vzpostaviti moramo trdne vezi z naravo ter sejati in saditi le to, kar je zemlji prilagojeno, s tem pa v prihodnje spremeniti način razmišljanja, kaj se splača saditi in kaj ne."
Statistika ne zajame vsega
Že nekajkrat ste poudarili, da Slovenija ni samooskrbna, da se država ne trudi dovolj, da bi zavarovala svoje naravne temelje. Na kaj ste pri tem mislili?
"Da Slovenija ni samooskrbna, čutimo mnogi. Če pogledamo samo naše kmetijstvo: veliko surovin - od krme za živali, anorganskih gnojil do semen - se kupuje, police trgovin pa so polne uvožene hrane, ki ni najboljše kakovosti. Ko govorimo o samooskrbi, je treba upoštevati celotno pot - od semen do pridelka in spet do semen. To, da kupujemo italijanske ali španske marelice in doma pripravimo marmelado s sladkorjem iz Romunije, ni samooskrba! Prava, celostna samooskrba je, da imamo vse, kar potrebujemo, sami, pa tudi, da skrbimo za vitalno življenje, torej da ne uporabljamo dodatkov, ki niso zdravilni za naše telo, živali in našo zemljo. Zato je razumevanje celostne samooskrbe nekaj drugega, kot kaže statistika, saj ta ne zajame vsega potrebnega. Zato mnoge številke o samooskrbi Slovenije odpovedo, če tovornjaki ne pripeljejo krmil, škropiv, gnojil ali hrane. Naravni temelji za samooskrbo pomenijo čisto vodo v zadostni količini in kvaliteti, zdravo prst z dovolj organske snovi ter uporabo neagresivnih tehnik za pridelavo in predelavo hrane. Od tega seveda nimamo veliko, imamo pa možnost, da bi poleg klasičnih agroekosistemov, torej od človeka narejene narave, uporabili tudi divjo hrano, da bi manj spreminjali naravo in vključili v prehrano tudi netehnično pridelano hrano."
Svet stoji na mladih
"Ne bojim se za mlade. Mnogi med njimi se zavedajo pomena odgovornega življenja. Seveda pa ne vsi,” razmišlja Ana Vovk. Pravi, da je mladim treba približati realnost, ki je povsem drugačna od virtualnega življenja: “Problematični so mladi, ki so zapadli v svet digitalizacije in globalizacije in ne prepoznajo pomena povezanosti z naravo in ljudmi. Žal je tako, da je najbolj ranljiva za te odvisnosti generacija srednješolcev in prve stopnje fakultetnega študija, medtem ko se pri starejših stanje izboljšuje. Samo poglejmo, kako je gorel Kras, kako se Evropa spreminja v puščavo in kako se po svetu spreminjajo razmere na slabše.” Zato je izobraževanje mladih v smeri poslušanja narave in sodelovanja z njo nujno, je nedvoumna Vovkova.
Se je kaj v zadnjem času vendarle premaknilo na bolje?
"V zadnjih letih se je naredil premik na državni ravni s podporo alternativnim oblikam pridelave hrane, s promocijo v Sloveniji pridelane hrane in tudi veganske prehrane, ki uspešno nadomešča mesno in mlečno prehrano, ki po mojem mnenju neugodno vpliva na stanje okolja in pospešuje količine ogljikovega dioksida v ozračju."
Vse se začne v glavi
Lahko opišete dober primer celostne samooskrbe?
"Celostna ali holistična samooskrba pomeni popoln odnos do sebe, sočloveka, živali, rastlin in narave. Morda zveni nepomembno, ampak vse bolj je v ospredju zdravo duhovno telo, saj ima danes veliko ljudi težave prav na tem področju. Kot dober primer celostne samooskrbe je majhna kmetija, na kateri se pridela vse - od sadja, zelenjave do lupinarjev. Ker delajo domači ljudje, je energija sklenjena. Tako pridelana hrana ima veliko več notranje moči kot konvencionalno pridelana, ker se ne uporabljajo škropiva in gnojila. Tako imenovana živa hrana daje telesu vitalnost, v nasprotju s kemizirano, ki človeku jemlje energijo. Celostna samooskrba tudi pomeni, da si pridelane pridelke predelamo v končne izdelke za čas, ko letni časi ne omogočajo pridelave. Vključuje tudi domačo lekarno, rastline, kot so česen, bazilika, drobnjak in druge. Za duhovno telo pa potrebujemo tudi divjo naravo, da se povežemo z drevesi, rastlinami, skratka smo del narave. Razmere danes namreč kažejo, da se puščava širi po vsej Evropi in da ni več mogoče rešiti kmetijskih površin, ki so temeljile na intenzivni pridelavi. Zato je treba takoj preiti v celostno samooskrbo, ki ne temelji na ekonomski logiki."
Kakšni so prvi koraki k prehranski samooskrbi in kaj za to potrebujemo?
"Prvi koraki k prehranski samooskrbi se začnejo v glavi, z razmišljanjem, da ne bomo kupili intenzivno pridelanih pridelkov in kemijsko pripravljene hrane, ampak se bomo raje usmerili v oskrbo iz lokalnega okolja. Če imamo priložnost lastne pridelave, uporabimo naravne pristope, ki varujejo prst, vodo zadržujejo v zemlji in so prilagojeni našim potrebam. To pomeni, da ne bomo gojili koruze za živali, ampak hrano za nas, ker je živinoreja zaradi uporabe hormonov, cepiv in umetne hrane težava za okolje in našo prehrano. Torej, ustvarili si bomo mini posest, ki bo delovala ob podpori naravnih procesov. Za naše telo je bistveno uživati temno zeleno zelenjavo in jagodičevje pa sadje, zato bomo posadili drevo, omogočili naravno delovanje in v ta okvir vgradili naravne gredice. Pomagamo si lahko tudi z gojenjem zelenjave in jagodičevja v posodah, ki jih napolnimo z materiali, ki zadržujejo vodo, in tako omogočimo rast rastlin. Vsak od nas mora poskrbeti za živo prst, da nam bo omogočala pridelavo."
Za vsako prst se najde greda
Pri nekaterih se zatakne že na začetku: zemljo sicer imajo, ne vedo pa, kako narediti gredo. Kakšna je po vaših izkušnjah najučinkovitejša greda?
"Vrsta pridelovalnega sistema, torej oblika grede ali vrsta obdelave, je odvisna od pogojev, ki jih imamo. V prvi vrsti je treba poznati značilnosti prsti, ni namreč vseeno, ali je peščena, glinasta ali vsebuje organsko snov, kakšen pH vsebuje ... Vse to vpliva na izbor grede. Če imamo glinasto zemljo, bomo nujno morali uporabiti vertikalne sisteme, torej gomile ali visoke grede, saj je horizontalna obdelava nemogoča, zemlja se namreč hitro zbije in izsuši. Nasprotno, če imamo peščeno zemljo, ni potrebe za visoke grede, obdelovalni površini dodamo samo kompost. Če smo na območju pogostih poplav, pa je bolje uporabiti dvignjene grede, da jih voda ne bo zalivala. Najbolj učinkovita je torej tista greda, ki je prilagojena razmeram, ki jih imamo. Na ta način upoštevamo naravne zakonitosti in se ne borimo proti naravi. Velikost grede je odvisna tudi od površine, ki nam je na voljo, pa tudi od tega, ali je ravna ali ni, ali gre za hrib, vznožje pobočja ... Temu prilagajamo velikost grede. Vsekakor pa upoštevamo tudi to, za koliko ljudi bomo pridelovali pridelke in za kakšne namene."
Voda iz pipe ni za zalivanje
Kako poskrbeti, da bodo rastline na vrtu potrebovale čim manj vode iz vodovoda? Navsezadnje se poleti soočamo z izjemno sušo in posledično s prepovedmi zalivanja.
"Voda iz pipe ni za zalivanje, ker večinoma vsebuje klor, kar neugodno vpliva na rastlinsko tkivo. Zato pride v poštev bodisi deževnica bodisi izvirska voda. Ker nikoli ni možno z zalivanjem priskrbeti vode za rastline, saj je od površinsko dodane vode izhlapi 50 do 70 odstotkov, je veliko bolj učinkovito poskrbeti, da voda ostane v zemlji, in sicer na globini vsaj 20 centimetrov. Kako to doseči? V zemljo oziroma pod njo dajte stare cunje, tekstil, ki je bil prepran in ni problematičen z barvami in plastiko, na primer bombaž, volno, svilo, ali pa zeolit, biooglje. To naprej namočimo v vodo, da se pore teh materialov napijejo, nato lahko oskrbijo rastline z vodo. Zato polagam vsem na srce: zbirajte naravne substance, ki zadržujejo vodo, in jih vgradite pod rodovitno plast zemlje, da se v njih lahko zadržuje voda."
Narava nas ne potrebuje, mi potrebujemo njo
Narava je po besedah Ane Vovk tako kompleksna, da je ne zmoremo razumeti v celoti: “Vemo, da je popolna, da je nezmotljiva in da smo delček nje, in nam ne ostane nič drugega, kot tesno sodelovanje z njo. Narava nas ne potrebuje, obstajala bo tudi brez nas, ponuja nam možnosti dobrega življenja, samo kaj, ko odločevalci podpirajo izkoriščevalske sisteme, ki rušijo ravnovesje vode, rastlin in živali ter ozračja.” Intenzivno izkoriščanje zemlje za pridelavo živalske krme in živinoreja s strašnimi posegi v ekosisteme po besedah sogovornice pomenita grožnjo naravi, zato se posledice takega obnašanja že kažejo kot podnebne spremembe, onesnažene vode, uničena prst, upadanje biodiverzitete in izumiranje gozdov. “Tako narušeni ekosistemi se ne morejo obnavljati, zato bo faza izravnave težka, delno jo čutimo že sedaj,” poudarja sogovornica.
Vsi nimamo vrta, ker vsi ne živimo v hiši. Smo lahko samooskrbni tudi na balkonu v bloku?
"K sreči za to, da bi bili samooskrbni, potrebujemo malo. Tudi trije lonci z zelišči so lahko most do nove energije, ki nam jo dajejo rastline, ki rastejo z našo dušo. Pomembno je, da zaužijemo vsaj nekaj listov zelišč ali rastlin, pri katerih vzgoji smo sodelovali s svojo energijo, saj nam lahko rastline vrnejo veliko več. Sicer pa za gojenje v loncih velja enako - uporabite vpojno plast. Lonce, v katere boste sadili, napolnite z gozdnim listjem, ki ste ga pred tem zmočili, nanj potrosite rodovitno zemljo in vanjo posadite rastline. Vpojna plast pomeni zmožnost zadrževanja vode in s tem ni treba pogosto namakati zemlje."
Čudežne rastline
Če gremo z balkona nazaj na vrt - katere rastline ne bi smele manjkati na nobenem vrtu?
"Imenujemo jih čudežne rastline. To so česen, listni in navadni, drobnjak, čebula, bazilika, šipek, regrat, trpotec, kopriva in rman. Imajo nadpovprečno moč kot antibiotiki in kot antioksidanti. To so gojene rastline, nekatere pa so tudi divje. Zato na vrtu ne odstranjujmo vseh divjih rastlin, denimo bršljanaste grenkuljice, ki je kot naravni rupurut, varuje sluznico želodca in ima še vrsto pozitivnih učinkov, je pa sicer plevel. Podobno velja za koprivo - če bi morali izbrati samo eno rastlino za življenje, bi to bila kopriva zaradi številnih pozitivnih učinkov. Med divjimi rastlinami so skoraj vse užitne, zlasti loboda je dobra, čeprav sodi med plevel. Tu je še navadni tolščak, ki se razrašča od sončnega solsticija naprej, je pa idealna kombinacija železa in omega-3. Pa seveda svetlobni koren, ki velja za mistično rastlino. Na vrtu ne smemo pozabiti na jagodičevje in lupinarje, torej orehe, lešnike, kostanje ... Z njimi ni dela, enostavno jih pustimo, da rastejo. Kot vidite, ni treba spreminjati narave, z njo je treba samo živeti in bomo vitalni. To pa je tudi cilj uporabe rastlin, ki ne smejo manjkati na nobenem vrtu ali ob njem."
Obstaja več poti odgovornega življenja
Dr. Ana Vovk je v Dolah pri Poljčanah s svojimi rokami pred dvanajstimi leti ustvarila mednarodni center za samooskrbo. “Najprej se je imenoval Učni poligon za samooskrbo Dole, njegov cilj pa je bil pokazati različnim generacijam, kako si lahko tudi z alternativnimi pristopi pridelamo hrano, in to na zdrav način. Več tisoč obiskovalcev iz Slovenije in tujine je pridobilo praktična znanja in izkušnje o različnih oblikah pridelovalnih sistemov, ki jih uporabimo zato, da zemlje ne obračamo, je ne zalivamo dodatno, prav tako ne gnojimo z mineralnimi gnojili. Cilj teh učnih pristopov je bil v živo pokazati različne ureditve, tudi izdelavo kompostov ter trajnostne objekte, kot sta zemljanka in jurta,” pripoveduje Vovkova. Po desetih letih je spoznala, da je pomembno učne prikaze vključiti v način življenja, zato je poligon preimenovala v Mednarodni center za samooskrbo, tudi zato, ker vanj prihaja veliko tujih obiskovalcev in preko različnih projektov v njem razvijajo povsem nova znanja za preživetje v 21. stoletju. Sporočilo njenih aktivnosti je, kot pravi, da obstaja več poti, kako lahko odgovorno živimo: “Ne samo materialni svet, ki smo ga vajeni, potrebujemo tudi duhovna znanja, ki omogočajo holistično razumevanje našega bivanja na Zemlji.”
