Sanja Verovnik
Zdi se, da slovenski potrošniki v trgovinah in pri lokalnih proizvajalcih vse bolj iščejo doma pridelano zelenjavo, a dejstvo, ki ga kažejo raziskave potrošniških organizacij, je drugačno - v Sloveniji še vedno kupujemo to, kar je najceneje in prihaja od drugod, iz tujine. Zakaj je tako, povprašamo Maria Kurtovića, lastnika podjetja Panorganix, in njegovega poslovnega partnerja Nika Miholiča, ki razmišljata takole: "Slovensko kmetijstvo trenutno ne zmore ponuditi dovolj zelenjave za celoletno porabo, kajti samooskrba z zelenjavo je najnižja od vseh. Težava pa je predvsem v načinu pridelave. Slovenski zelenjadarji ponujajo zelenjavo zgolj v času sezone, tj. poleti oz. kakšen mesec prej in kasneje. V tem času pa je na voljo tudi veliko zelenjave iz tujine, kar pomeni, da je ogromno ponudbe, posledično so tudi nizke cene. Hkrati pa imajo ljudje v tem času veliko zelenjave doma na vrtu, od starih staršev ali sosedov. Trgovine so bolj prazne kot v drugih delih sezone, saj je veliko ljudi na dopustih, šole so zaprte. Rešitev so moderne pridelave v rastlinjakih, kjer lahko prideluješ celotno sezono v kontrolirani atmosferi, ne glede na zunanje vplive vremena - in da lahko ponujaš lokalno pridelano zelenjavo, ki je na voljo vse leto ter je polna hranil in vitaminov. Na ta način bi lahko izrinili ali vsaj zmanjšali prisotnost sadja in zelenjave iz oddaljenih držav."
Kaj točno je lokalna hrana?
O domači hrani se veliko govori. Ampak kaj to pravzaprav pomeni? Beseda lokalno je okrajšava za idejo, ki nima trdne opredelitev; predstavlja širše območje vašega doma, mesta ali države. V nasprotju z organskimi standardi, ki imajo določeno pravno opredelitev, lokalno pomeni različne stvari različnim ljudem, glede na to, kje živijo, kako dolga je pridelovalna sezona in katere izdelke na trgu iščejo. Medtem ko je lokalno zagotovo relativen pojem, je osnovni koncept preprost: lokalna hrana je vzgojena blizu našega doma. Njen nakup pa podpira lokalno skupnost, običajno manjše in srednje kmetije.
Porabimo manj fitofarmacevtskih sredstev kot Avstrijci
Dodatna težava pri vsem skupaj je tudi dejstvo, da smo slovenski pridelovalci v primerjavi s ponudbo zelenjave iz Španije in Italije popolnoma nekonkurenčni, opozarjata Kurtović in Miholič. In nadaljujeta: "Pri nas je poraba FFS-jev (fitofarmacevtskih sredstev) zmerna in smo kar strogi, kar je prav. Ker imamo pridelavo tudi v Avstriji, lahko povem, da avstrijski pridelovalci porabijo veliko več FFS-jev kot domači, saj imajo registrirane tudi določene pripravke, ki pri nas niso dovoljeni. V Italiji in Španiji je še huje, tam nadzorne institucije povsem odpovejo, o čemer pričajo številne dokumentarne oddaje. Če vzamemo primer ekološke pridelave, je v Italiji in Španiji dovoljeno uporabljati pripravke, o katerih pri nas sploh ne smeš razmišljati, kar je sicer prav. A dejstvo je, da na primer pripravkov za uničevanje plevela v ekološki pridelavi ni, torej je vse njivske površine treba ročno urejati - in to s slovenskimi plačami, ki so precej višje kot v Španiji in Italiji. Tam za to izkoriščajo migrante, ki jih plačujejo pod zakonsko določenimi urnimi postavkami, kar je pred časom dokazovala nemška dokumentarna oddaja. Pridelovalci se vsega tega zavedamo, a to ni problem Slovenije, ampak težava na evropski ravni, ki ne dopušča enakih pogojev po celotni Evropski uniji." Kako je potem lahko slovenski ekološki kmet konkurenčen, če ne prideluje pod enakimi pogoji kot ekološki kmet iz Italije in Španije, kjer so ekopridelki zelo vprašljivi, se sprašujeta sogovornika.
Najpomembnejša je svežina
Na vprašanje, kakšne so prednosti lokalno predelane zelenjave in kateri so minusi zelenjave, ki prihaja k nam od drugod, pa se tega še vedno ne zavedamo, Niko Miholič odgovori: "Najpomembnejša je svežina ter vsebnost hranil, mineralov in vitaminov, saj lokalno pridelana hrana potuje le nekaj kilometrov iz na primer Ljutomera do skladišč v okolici Ljubljane. Ostala zelenjava, ki prihaja z juga Španije in Italije, potrebuje za to veliko več kilometrov in več dni, zato jo morajo za tovrstne transportne poti pripraviti oziroma tretirati, da zdržijo omenjeni transport. Še huje je pri sadju in zelenjavi z drugih kontinentov, kjer so sadje in zelenjava dejansko tretirani s protirastnimi hormoni, kot na primer česen s Kitajske ali iz Argentine. Poleg tega sadje in zelenjava v času transporta vsako uro izgublja hranilne vrednosti, torej na trgovske police pridejo živila, ki so precej osiromašena vitaminov in hranil, kar je za potrošnika seveda zelo slabo."
Dandanes vsi vprašajo, ali je domače ali ne
Miholič ocenjuje, da se trend kupovanja lokalno pridelane hrane v Sloveniji vzpenja, kar je, dodaja, posledica promocije ministrstva za kmetijstvo, prav tako razgledanosti Slovencev, ki vedno bolj stremijo k zdravemu načinu življenja ter se zavedajo pomembnosti sveže in lokalno pridelane zelenjave. "In to veliko bolj kot na primer v sosednjih državah," opozori sogovornik in dodaja: "Tukaj sledimo Avstriji veliko hitreje kot ostale evropske države, saj se pomembnost porekla pozna tako pri trgovcih, ki močno iščejo lokalno pridelano zelenjavo, kot tudi pri kupcih - dandanes vsi že vprašajo, ali je domače ali ne. In to je velik korak naprej. Težava pa nastane pri prenizki stopnji samooskrbe, saj slovenskemu potrošniku ne moremo ponuditi dovolj lokalno pridelane hrane, zato se trgovci poslužujejo kupovanja sadja in zelenjave iz tujine. Kot že rečeno, stopnjo samooskrbe s slovensko zelenjavo in sadjem bi z modernimi načini pridelave lahko (še bolj) dvignili v relativno kratkem času. Še več, s tehnološko dovršenimi načini pridelave sadja in zelenjave v rastlinjakih, kjer je pridelava povsem brezpesticidna, bi lahko dosegli, da bi s kakovostno hrano slovenskega porekla zadostili tudi potrebam javnih ustanov – slovenske šole, vrtce, bolnišnice, domove za ostarele ter druge javne ustanove bi lahko 365 dni v letu oskrbovali s hranili bogato, domače pridelano hrano, vendar bi se morala spremeniti percepcija države, da bi dali prednost kakovosti pred nizko ceno, ki je glavni faktor pri javnem naročanju. Tukaj vidimo veliko priložnost naše države za odločen in odločilen ukrep in zelo potrebno pozitivno stimulacijo ohromljenega slovenskega kmetijstva. Javne ustanove so velik potrošnik, slovenski kmet pa odličen pridelovalec, ki potrebuje svoj trg in kupca, ki bo kvaliteto cenil in nas cenovno ne bo primerjal s posredniki, ki prodajajo poceni uvoženo zelenjavo in sadje."
Lokalno nasproti globalnemu
Množična globalna proizvodnja hrane je v celoti odvisna od fosilnih goriv − ta rafinirana in pokurjena ustvarjajo toplogredne pline, ki pomembno prispevajo k podnebnim spremembam. Največji del fosilnih goriv v industrijskem kmetijstvu predstavljajo prav zdravju in okolju škodljive kemikalije in ne gorivo za prevoz ali delovanje strojev, kot bi morda pričakovali. Kar 40 odstotkov energije, ki jo porabimo v množičnem prehranskem sistemu, je posledica proizvodnje kemičnih gnojil in pesticidov. Poleg tega je za predelavo hrane in prevoz do vaše bližnje trgovine potrebno veliko plastične embalaže, ki naj bi ohranjala živila sveža tudi med večdnevnim skladiščenjem. Ta embalaža je po navadi problematična, ker jo je nemogoče ponovno uporabiti ali reciklirati.
Pri nezdravih razvadah ne gledamo toliko na ceno
Kaj bi se moralo še spremeniti, da bi lokalna zelenjava resnično bila tista "v ospredju"? Dejstvo je, pravita Kurtović in Miholič, da še zmeraj veliko ljudi pri nakupovanju sadja in zelenjave gleda najprej na ceno in šele potem na poreklo in kakovost, vsi pa vemo, da je lokalno pridelana hrana dražja kot tista iz tujine, na primer za 0,30 ali 0,40 EUR. "Zanimivo je, da pri nezdravih razvadah ne gledamo toliko na ceno – Slovenci smo še vedno kar veliki potrošniki kave, tobaka, predvsem pa sladkih pijač. Pri slabih in nezdravih navadah ne gledamo na ceno, pri zelenjavi in sadju, ki dejansko koristita zdravju, pa smo še zmeraj skopuhi. To ni najbolj logično. In medtem ko ima potrošnik v trgovini možnost izbrati cenejšo zelenjavo iz tujine ali nekoliko dražjo, s hranili bogato zelenjavo iz Slovenije, določene skupine nimajo te možnosti, saj to zanje storijo birokrati za zaprtimi vrati. Šole, bolnišnice in druge javne ustanove so odvisne od javnega naročanja, kjer pa ima cena zmeraj prednost pred kakovostjo, kar je povsem zgrešeno.
