Barbara Gavez Volčjak
Samooskrba z električno energijo je v luči povišanih cen energentov znova tema številka ena po Evropi in tudi pri nas. Med večjimi porabniki elektrike so tudi večje kmetije, saj je večina kmetijskih strojev in opreme danes električna. Pa ne le za pogon naprav, denimo za molžo krav, elektrika je potrebna tudi za razsvetljavo, ogrevanje vode za pranje opreme in še kaj. Sončne elektrarne za samooskrbo so skratka na kmetijskih gospodarstvih več kot dobrodošle. Natančno evidenco o tem, na koliko slovenskih kmetijah imajo postavljeno sončno elektrarno za samooskrbo z električno energijo, vodijo na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. "Iz registra dopolnilnih dejavnosti na kmetiji je razvidno, da ima dopolnilno dejavnost proizvodnja in prodaja energije iz sončnega vira registrirano 441 nosilcev dopolnilnih dejavnosti oziroma kmetij," so sporočili z ministrstva. Moč sončnih elektrarn na kmetijah variira od 11 do 60 kW, povprečje moči sončnih elektrarn je tako nekje med 25 in 30 kW. "Podatek o moči sicer ni čisto natančen, saj je strošek sončne elektrarne največkrat v sklopu celotnega popisa del za gradnjo investicije in se v okviru javnega razpisa ne vodi kot posamezen strošek," navajajo. Na ministrstvu še pravijo, da preko različnih javnih razpisov za razvoj podeželja spodbujajo postavitev sončnih elektrarn, in sicer za dva namena: da se pridobljena električna energija na kmetiji porabi za kmetijsko dejavnost ali da se nameni prodaji.
Največ zavrnitev na podeželju
Predsednik Združenja slovenske fotovoltaike Primož Tručl sicer meni, da primarna naloga kmetij ni pridobivanje električne energije za prodajo, temveč pridelava hrane. Obenem pa opaža, da so ravno na podeželju vloge za soglasje za priključitev elektrarne v omrežje najpogosteje zavrnjene. "Distributer zavrne soglasje, kadar oceni, da omrežje ni primerno za prevzem dodatne količine energije. To se na kmetijah še bolj pozna, prvič, ker imajo večjo porabo in potrebujejo sončno elektrarno večje moči, drugič pa, ker so običajno na koncu distribucijskih omrežij, kjer so najtanjši kabli in je najbolj nerazvita električna infrastruktura. V mestih je omrežje dovolj robustno za priklop, potrebne priključne moči pa so manjše," pojasnjuje sogovornik. Na kmetijah blizu transformatorskih postaj to včasih rešujejo tako, da se kmetje v dogovoru z distributerjem sami lotijo polaganja kabla, ampak to je redko, ker so vložki nesorazmerno visoki glede na prihranke, pravi Tručl.
Kaj je agrofotovoltaika?
Kadar se fotovoltaika postavlja na zemljišču, ki je v osnovi namenjeno kmetijski rabi, na primer nad sadovnjakom, pašnikom in podobno, govorimo o agrofotovoltaiki, razlaga Primož Tručl. V Italiji denimo kmetom za to namenjajo velike spodbude, pri nas zakonodaja česa takega ne omogoča. “Take sončne elektrarne se postavijo tako, da se tla ne zakrijejo popolnoma, zato je pod paneli možna pridelava. Z vidika izkoristka prostora za pridobivanje elektrike je to ekstenzivna fotovoltaika, vendar obenem omogoča pridelkom ali živalim zaščito pred točo in premočno pripeko. Dopoldne in popoldne zagotavlja sonce s strani, opoldne, ko je pripeka lahko škodljiva za rastline, jih senči. To je velika in perspektivna panoga, o kateri smo začeli v Sloveniji šele razmišljati,” pojasnjuje Tručl.
Iskanje alternativ
Omrežje pač je, kakršno je, in se najbrž ne bo kmalu spremenilo, zato bi bilo po Tručlovem mnenju treba najti alternativne rešitve, da bi na kmetijah lažje zagotavljali samooskrbo z električno energijo. "Ena od rešitev bi bila, da bi distribucijska podjetja kmetije obravnavala drugače - da jim ne bi zavračala soglasij, temveč bi dajala soglasje za tolikšno priključno moč, kot jo omrežje dovoljuje, na primer 11 kW. Če bi kmet potreboval 30 kW, bi pač postavil močnejšo napravo. Do meje, ki je odobrena v soglasju, gre potem elektrika v omrežje, presežek pa se porablja lokalno," meni strokovnjak in doda, da je vedno mogoče najti kako možnost, le poskusiti je treba. "Zdaj distributerji že vnaprej zavrnejo soglasje, namesto da bi razmislili, kaj bi bilo mogoče narediti. Dosegljive so tudi že tehnološko kompleksnejše rešitve, ki pa izdatno pripomorejo k temu, da se na oddaljenih lokacijah inštalirajo večje priključne moči. Pri tem je investitor vključen v sistem t. i. terciarne regulacije, kar pomeni, da v zameno za večjo priključno moč ponudi svoj sistem oziroma sončno elektrarno s hranilnikom za uravnavanje nihanj v omrežju. Primer tovrstnih rešitev ponuja podjetje NGEN."
Kmetije v neenakopravnem položaju
Da se presežna elektrika ne bi izgubljala, bi lahko na kmetijah poskrbeli s hranilniki električne energije. "Hranilnik lahko prevzame presežke proizvedene elektrike nad porabljeno v določenem trenutku, zato omogoči postavitev elektrarne večje moči," pojasnjuje Primož Tručl. Večje kmetije v Sloveniji povprečno potrebujejo sončne elektrarne z močjo od 20 do 50 kW, medtem ko za enodružinske stanovanjske hiše zadošča približno 11 kW. Kmetijska poslopja so v neenakopravnem položaju s stanovanjskimi hišami tudi zato, ker zanje pri postavitvi sončne elektrarne država zahteva 22-odstotni DDV, medtem ko je ta za stanovanjsko zgradbo le 9,5 odstotka. "Mislim, da bi bilo treba to spremeniti, za vse bi morala veljati nižja stopnja DDV," poudarja sogovornik. Enako kot za stanovanjske zgradbe je sicer tudi za kmetijska poslopja možno pridobiti subvencijo Eko sklada oziroma je bilo to mogoče do letošnjega marca, opozarja Primož Tručl. "Za velike elektrarne obstajajo tudi razpisi ministrstva za infrastrukturo. Vendar subvencije pri današnjih enormnih cenah elektrike niso jeziček na tehtnici pri odločanju za postavitev, saj se investicija v sončno elektrarno pri teh cenah hitro povrne. Je pa treba razmisliti o načinu subvencioniranja. Pavšalno subvencioniranje vsepovprek po našem mnenju ni smiselno, ker se elektrarne same poplačajo," je realen sogovornik. Po njegovem mnenju bi bilo bolje spodbujati nekatere segmente fotovoltaike, recimo rabo hranilnikov, kjer je to smiselno, na kmetiji vsekakor bolj kot v mestu. "Če glede na omrežje ni možno na kmetiji postaviti elektrarne z močjo 30 ali 50 kW, bi bile potrebne visoke subvencije za kmete samo za hranilnik. To bi zelo koristilo razvoju fotovoltaike na podeželju," pravi Tručl.
Nekaj je treba premakniti
V Sloveniji je trenutno ogromno povpraševanja pa samooskrbnih sončnih elektrarnah, a veliko vlog za soglasje za priklop distribucijska podjetja zavrnejo z razlago, da priklop na omrežje ni možen. Zato bodo v ZSFV po besedah Primoža Tručla sprožili pobudo na ministrstvo za infrastrukturo, naj se distribucijska podjetja odločijo, kaj bodo glede tega ukrenila. “Vsi se strinjamo, da se je omrežje sto let izgrajevalo za nemoten prenos elektrike od virov do ponorov, toda časi so se spremenili. Potrebujemo obnovljive vire energije, tehnologijo imamo, zato mora SODO skupaj z distribucijskimi podjetji pripraviti načrt, da se bo nekaj premaknilo,” poudarja Primož Tručl.
Zakaj ni mogoča dvojna raba?
Po trenutno veljavni zakonodaji je namestitev sončne elektrarne možna le na zazidljivem zemljišču, bodisi na objektu - gospodarskem poslopju ali stanovanjski hiši - bodisi samostojno na tleh. Da sončne elektrarne na kmetijskih zemljiščih niso dopustne, navajajo tudi na ministrstvu za kmetijstvo. "Za umeščanje sončnih elektrarn v prostor je potrebna predhodna sprememba namenske rabe kmetijskega zemljišča v stavbno zemljišče. Na to napotuje zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki določa, kateri objekti in posegi se v prostorskem aktu občine brez spremembe namenske rabe lahko načrtujejo na območju kmetijskih zemljišč. V skladu z ZKZ sončnih elektrarn na območju kmetijskih zemljiščih ni dopustno načrtovati. Na predhodno spremembo namenske rabe kmetijskega zemljišča napotuje tudi zakon o urejanju prostora (ZUreP-3). V skladu z ZUreP-3 lahko občina sončne elektrarne načrtuje z občinskim podrobnim prostorskim načrtom (OPPN) s spremembo namenske rabe," sporočajo z ministrstva. "Po naši zakonodaji je zemljišče bodisi kmetijsko - za rejo živali ali pridelovanje kultur - bodisi gradbeno, na katero lahko postaviš karkoli. Zakaj mora biti sončna elektrarna na gradbeni parceli, če se lahko okoli nje pasejo ovce ali pod moduli raste paradižnik?" se sprašuje Primož Tručl. Po njegovem prepričanju bi bilo treba definirati zemljišča, kjer je možna tako imenovana dvojna raba. "V združenju se zavzemamo za to, da bi lahko zemljišče ostalo kmetijsko, na njem pa bi bila dovoljena dvojna raba. Tako bi bilo na njem možno izkoriščati obnovljive vire energije."
