Jeseni in pozimi je bistveno, da človek vseskozi ohrani tople noge; zunaj doma moramo poskrbeti za toplo in nepremočljivo obutev in tople nogavice iz naravnih materialov, doma, kjer v zimskih mesecih preživimo več časa, pa moramo prav tako paziti nase, še posebno zato, ker smo tudi fizično manj aktivni. Če nas zebe v noge, smo izpostavljeni večji verjetnosti, da se prehladimo. Noge so namreč toplotno najobčutljivejši del telesa. Ne trdi zastonj ljudska modrost, da je za zdravje treba imeti noge na toplem, glavo pa na hladnem. Da bo tako, mora biti temperatura obodnih površin v stanovanju, torej sten in tal, čim bolj podobna temperaturi zraka. Žal pa pri sanaciji hiše mnogi pozabijo prav na izolacijo tal v pritličju; okna zamenjajo, izolirajo streho in morda fasado, pod nogami pa pustijo neizolirana tla. Debeli copati žal ne morejo nadomestili tople površine tal.
Talno gretje in zdravje
Talno gretje v veliki meri odpravlja omenjeno težavo. Nekateri še vedno menijo, da zaradi talnega gretja topla tla niso zdrava in povzročajo zdravstvene težave. Ti ga očitno nimajo, sicer bi vedeli, da tla pri pravilno izvedenem talnem gretju niso nikoli prav topla na dotik, in ne, talno ogrevanje ne povzroča krčnih žil. Nezdravi pogoji lahko nastanejo le ob pregrevanju tal, ko je sistem nepravilno dimenzioniran ali slabe izvedbe. Pomanjkljivosti talnega ogrevanja se tako skoraj izključno pokažejo pri slabo izvedenih sistemih, zato zaupajte izvedbo profesionalcem.
Talno ogrevanje je nizkotemperaturno ogrevanje, pri katerem temperatura površine tal ne presega 27 °C. Si predstavljate, koliko je to? Človeška dlan ima temperaturo približno 35 °C, človek pa vse, kar je hladnejše od naše dlani, občuti kot hladno. Morda se zdi zato nenavadno, da lahko na otip hladna tla ogrevajo sobo, ampak tako je. Prostor in zrak po malem greje cela površina tal, ne pa en sam vroč radiator, ob katerem se topli zrak običajno ob oknu vzpenja naravnost proti stropu. In potem tla ostajajo hladna, glava pa na toplem. Pri talnem gretju tega ni. Pri nizkoenergijskih stavbah zadostuje že temperatura tal 22 °C.
Prednosti je veliko
Ogrevana tla so idealna rešitev za nizkoenergijske hiše, medtem ko je treba stare in energetsko potratne hiše pred vgradnjo talnega ogrevanja primerno toplotno izolirati. Prednosti talnega gretja so številne: občutek bivanja je prijeten, izkoriščenost prostora pa boljša, saj je vrednost prihranka prostora primerljiva z investicijo v ogrevalni sistem. Talno gretje ima manjšo porabo energije ob enakem udobju in manjšem gibanju zraka. Segrevanje prostora je enakomernejše, razporeditev temperature pa pravilnejša, zato se temperaturni profil v prostoru najbolj približuje idealnim zahtevam. Ta način ogrevanja omogoča možnost rabe nizkotemperaturnih generatorjev toplote, njegova montaža je enostavnejša in hitrejša.
Katero talno oblogo izbrati
Večkrat se pojavlja vprašanje, katera talna obloga je najprimernejša za talno gretje. Izbor je vsekakor pomemben, saj talne obloge nimajo enake toplotne prevodnosti, nekatere pa sploh niso mišljene za talno gretje. Spet pa ni njihov izbor tako zelo omejen, v večini primerov je treba sistem talnega gretja ob izbrani talni oblogi le ustrezno dimenzionirati, da bo učinkovitost ogrevanja takšna, kot si želimo. Zaradi toplotne prevodnosti sta najprimernejši toplotni oblogi kamen in keramika. Na otip sta v ogrevalni sezoni resnično prijetna, ko pa ne ogrevamo, zlasti v prehodnih obdobjih, pa sta malo manj. Gre pa vsekakor za oblogi, ki s talnim gretjem odlično sodelujeta. Kaj pa parket? Temperaturno stabilnejše so lepljene vrste parketa, torej dvo- in troslojni parketi, ki se raztezajo in krčijo v manjšem obsegu. Poleg tega je za talno gretje primernejši vnaprej lakirani parket. Laminati za talno ogrevanje niso problematični, če le nosijo oznako, da so primerni za talno gretje. Če je sistem pravilno dimenzioniran, se tudi ta obloga dobro obnese.
Talno ogrevanje skozi zgodovino
Čeprav naj bi zametki talnega ogrevanja segali celo v ledeno dobo in neolitik, so enega najbolj dognanih sistemov, imenovanega hipokavst, uporabljali Grki in Rimljani pred več kot dva tisoč leti. Tla v hiši so postavili na stebre, po votlih stenah pa je krožil vroč dim iz peči, ki je segreval tako tla kot stene. Tovrstno talno gretje se je potem izgubilo v zgodovini hkrati z zatonom rimskega cesarstva; še najdlje se je ta sistem ohranil v turških kopelih.
V četrtem in petem stoletju so začeli na Daljnem vhodu s pridom uporabljali drugačno različico talnega gretja – ki pa je, tehnično gledano, delovala po istih principih -, imenovano ondol. V Koreji razvit ondol je omogočal gretje cele hiše zgolj s toploto in dimom, ki je prihajal iz kuhinjskega kurišča oziroma kurišča zunaj hiše ob steni dnevne sobe. Tudi danes lahko v mnogih korejskih domovih uživate v ondolu, le da novejši izvedbi. Talno ogrevanje je torej najstarejši znan način centralnega ogrevanja stavb.
