(75 LET) Ni dneva brez Večera: “Ne morem brez časopisa, veliko mi pomeni,” pravi naša 95-letna naročnica

Dobro se še spomnim, da kakor hitro je Večer začel izhajati, sem ga začela kupovati. Potem pa sem rekla očetu, da bi ga naročila, in je odvrnil, da je to dobra zamisel, da ne bom zmeraj imela skrbi, da ne dobim svojega izvoda," pripoveduje Roza Rošker, ki bo avgusta dopolnila 96 let. Tri mesece po začetku izhajanja se je tako že 1. avgusta leta 1945 naročila na Večer. Ob tem je bila ves čas izhajanja naročena tudi na tednik 7D oziroma 7 dni, od leta 2014 je tudi naročnica Večera v nedeljo. "Tudi moji starši so radi brali, pa mož in otroka, odkar sta znala brati. Nekako nisem mogla, da ne bi imela časopisa, to mi je veliko pomenilo."

Skrbno hrani zapise o družini

In veliko ji je pomenilo pismo z Večera, ko je minilo 55 let, odkar je bila naročena na ta časopis. Še sedaj hrani Večerovo zahvalo za svojo zvestobo. Med našim obiskom je ponosno pokazala tudi nekaj izrezkov iz časopisa in tednika 7D. "Tukaj so mojo mamo ujeli v klepetu na Gosposki ulici, večkrat so jo tako ujeli, ko je šla denimo na tržnico, nekako so jo fotografi imeli radi." Skrbno hrani tudi vse časopisne zapise, ki so povezani z drugimi njenimi bližnjimi. Ker so opravljali takšno delo, se je o njih tudi pisalo. Sinova sta namreč akademsko izobražena glasbenika, mlajši Darko Rošker je tubist, bil je profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, desetletja orkestrski glasbenik. Starejši sin Boris Rošker je skladatelj, nekdanji glasbeni producent na Radiu Maribor in muzikant. Snaha Vita Gregorc Rošker je bila koncertna mojstrica, prva violina simfoničnega orkestra SNG Maribor, druga snaha Cvetka Rošker je bila dolgoletna ravnateljica Vrtca Tezno, tudi predsednica skupnosti mariborskih vrtcev.

Vojna je preprečila, da bi postala učiteljica

Zelo lepo piše še danes, prav nič je namreč še ne muči tresavica. Svoje drage rada obdari z ročno napisanimi voščilnicami, za katere sama napiše verze. "Sošolke so me naštimale enkrat, da napišem na tablo: 'Ker smo včeraj pusta praznovali, prosimo, da danes ne bi spraševali.' Razredničarka je takoj vedela, da sem jaz to napisala, ker je prepoznala mojo lepo pisavo," se spominja prigode. Roke ji nasploh še danes dobro služijo. Tako rada tudi še kaj zašije na roke. Izučila se je namreč za šiviljsko pomočnico. A to ni bila njena prva poklicna izbira.
​Preden so se leta 1943 preselili v Maribor, v hišo, kjer čila gospa še danes biva z družino mlajšega sina, so živeli v Pesnici. Ker je bil njen oče vlakovodja, je imela brezplačen prevoz z vlakom. Tudi zato se je že v osnovno šolo vozila v Maribor, za tem obiskovala tedanjo meščansko šolo. "Ko smo šli na maturantski izlet, me je razredničarka vprašala, kaj sem se odločila, da bom po poklicu. In sem odvrnila, da bom učiteljica. Sprejemni izpit sem naredila z odličnim. A nato se je začela vojna in z njo bombardiranje. Bila sem edinka in starša mi nista dovolila, da bi se vozila v Maribor. Kako sem bila žalostna! Zelo sem jokala. Žena očetovega kolega z železnice pa je bila šivilja in on je rekel, da se mu smilim, ker se tako jočem, in je vprašal, ali bi šla k njegovi ženi. "Že pred tem sem rada kaj naredila, rada sem imela ročna dela, zato sem se odločila, da grem. Salon je bil kasneje na Partizanski cesti. Še zmeraj imam pohvale in priznanje, da sem že po treh letih lahko naredila pomočniški izpit za šiviljo. Stranke so večkrat zahtevale prav mene, da sem šivala obleke, bluze, krila ..."

Bere, ko je dobra svetloba

V visoki starosti ji zdravje torej še zelo dobro služi. Pred šestimi leti je sicer padla po stopnicah, ko je šla v klet, in si močno poškodovala desno koleno, ob tem pa cele štiri ure ležala, preden jo je našel vnuk. Od takrat ima tudi mobilni telefon, kar je prav tako redkost za nekoga tolikšne starosti. Po poškodbi se je povsem rehabilitirala. Četudi je vmes staknila še pljučno embolijo, ni obležala. Palico ima le za večji občutek varnosti. Jo pa zadnje čase nekoliko mučijo oči, pove. "Ne vem, ali se mi dela siva mrena ali moram po nova očala, da ne vidim več tako dobro. Zato gredo zjutraj k nabiralniku po časopis njeni ta mladi. Ko je že bolj močna dnevna svetloba, ga vzamem jaz. Včasih sedem k oknu, ko sonce posije ali pod lučjo berem. To mi je v velik užitek."
​In kaj rada bere? "Vse preberem. Še šport!" Skrbno pregleda tudi osmrtnice in izreže, ko umre kdo od njej znanih, nato pa svojim pripoveduje o teh ljudeh in drugem, kar je izvedela v časopisu. Da je na tekočem tudi z družabnim življenjem, je naročena tudi na revijo Suzy, rada reši tudi sudoku v Večeru v nedeljo. "Saj ne moreš cel dan gledati televizije," pravi. In tako televizijskih nadaljevank sploh ne gleda, zato pa poročila. Ob branju in enigmatiki pa si možgane uri ob kvizih. Ne zamudi nobene oddaje Vem, rada gleda Jokerja. In pri tem ji gre tako dobro, da ji domači govorijo, da jo bodo prijavili, da bo sodelovala. In seveda ne gre brez glasbenih oddaj. Tako gleda TV Golico pa Slovenski pozdrav na TV Slovenija. Zadnje čase namreč rada posluša predvsem narodnozabavno glasbo.
Je glasba torej nekaj, kar jo tudi ohranja pri zdravju? "Tudi, pa dobra volja in da imaš okoli sebe ljudi, ki te imajo radi ... Je zadnjič po televiziji rekla ena gospa - raje kot da poslušate poročila, na glasbo preklopite." Ob že omenjenih bližnjih ter treh vnukih Urški, Primožu in Marku so njena ljubezen tudi mačke. Ker jim posveča toliko skrbi, dočakajo visoko starost. Prejšnjo, ki je dočakala 18 let, je denimo razvajala tako, da ji je kupovala prav poseben sir. "Lepo je bilo, ko sem si lahko še vse sama uredila, čeprav je bilo življenje kdaj težko po izgubi moža. Tudi očeta sem nenadoma izgubila. Nikoli ni nič tožil, potem pa se je izkazalo, da je imel tumor na možganih," še pove. Kljub marsikateri preizkušnji v vseh teh letih življenja pa se ne spomni, da bi to kdaj tako zamrlo kot v minulih dneh zaradi omejitev in ukrepov ob epidemiji novega koronavirusa.