"Posebej se spomnim komentarja, v katerem je eden od spletnih uporabnikov zapisal, da si 'akterja sploh ne zaslužita družine'. Kako si ne zasluži družine, ko pa sem bila jaz ves ta čas ponosna, da je ravno on moj oče?" je med drugim v knjigi zapisala Ana Kamenik, danes 26-letna fizioterapevtka. Številni so ji takrat rekli, da čas celi rane. "In prav so imeli. Danes sem ponosna nase, prvič se zavedam, da moja pot ni bila lahka, lahko bi imela veliko drugačnih zaključkov. Izbrala sem najboljšega, kajti moja zgodba lahko veliko nauči, veliko da. In vsem polagam na srce - ne storite drugemu nekaj, česar ne želite, da bi drugi storili vam," je povedala minuli torek na prvi predstavitvi knjige v Slovenski Bistrici.

Z idejo o knjigi se je sicer že dolgo ukvarjala, a dlje od uvoda ni prišla. Nekako ni bil še pravi čas, je takrat ocenjevala. Je pa že v času, ko ji je bilo najbolj hudo, svoje občutke zapisovala, majhen del tega je sedaj v knjigi. K pisanju so jo spodbujale tudi zgodbe o samomorih, ki jih je ujela na televiziji, pri čemer so jo prizadeli zlasti samomori mladih. "Zmeraj bolj sem čutila, da sem svojo zgodbo predelala tudi do te mere, da lahko knjiga morda reši kakšno življenje. To je tudi njen glavni namen. Upam, da jo bo prebralo čim več mladih, ki se bodo znašli v stiski, v kakršni sem bila takrat jaz," je še povedala na dogodku, na katerega je povabila zlasti tiste, ki so takrat pomagali njej, da bi se jim zahvalila.

Knjiga je namenjena tudi medijem, tistim, ki so to zgodbo izrabili za dvig svojih ratingov in branosti: "Velikokrat ne vedo, kaj lahko njihovo poročanje naredi, četudi ne mislijo nič slabega." Tudi na novinarja oziroma voditelja, ki je takrat prednjačil, iz vsega naredil velik šov, pravi, da ni jezna. "Verjamem, da tudi njega preganja, kar je takrat počel. Mislim, vsaj upam tako, da nikomur ni bil cilj, da oče umre, da se konča, kot se je. Vsi so to jemali kot zafrkancijo, v tem so videli nekaj posmehljivega, zabavnega, nihče se ni vprašal, kako trpi oče," še pravi.

Najdlje in najbolj je Ano mučila odločitev očeta, da konča svoje življenje. "Tik preden je naredil samomor, je namreč prišel v mojo sobo in vprašal: 'Ana, boš lahko?' Jaz sem, prepričana, da misli afero, rekla ja. Takrat je bilo vse skupaj že manj prisotno v javnosti. Potem je prišel k moji postelji, mi dal petko in mi rekel, da me ima rad. In še, da gre pospravljat garažo. Ne vem, ali je minilo petnajst minut, ko smo ga našli mrtvega. Dolgo si nisem mogla pojasniti njegove smrti. Verjela sem, da je moj oče najbolj trdna oseba, ki se ga ne bo nikoli dotaknilo popolnoma nič. In potem se je zgodilo njemu. Verjela sem, da bi ostal, če bi mu rekla, da ne bom zmogla. Sprva sem si njegov samomor pojasnila tako, da sem mu jaz dovolila. Poleg vsega nepredelanega je bilo to tisto, kar me je najdlje preganjalo, za to sem najdlje potrebovala, da sem predelala, sprejela, da se je konec koncev sam tako odločil in da smo jaz ter vsi njegovi domači najmanj krivi za to, da si nimamo kaj očitati. Mi smo mu hoteli pomagati, a očitno ni znal, ni hotel tega sprejeti. Doma mu ni bilo sojeno, doma smo mu stali ob strani." Ko se je tega zavedla, je naredila največji korak k okrevanju, pri katerem ji je pomagala tudi terapevtka.

Ko je torej vse dovolj predelala, se je lotila pisanja knjige, kar jo je pravzaprav sproščalo. Resno se je pisanja lotila tudi na prigovarjanje ene od sodelavk šele letos februarja. "Po osmih urah službe sem še zmeraj imela energijo za dve, tri ure pisanja. Ko sem vmes izgubila malo volje, me je še Petra iz založbe 5KA spodbudila, da sem ponovno dobila energijo. Njegovo smrt sem predelala do te mere, da nisem imela več posebnih čustev. Seveda to ne pomeni, da ga nisem imela rada. Toda ne boli me več njegova zgodba, ne boli me več, ko ljudje kaj grdega rečejo o njem. Tako ti opisujejo sebe," pravi. 

Njen najljubši odlomek v knjigi je tisti, ki ga je napisala očetu kot komentar njegovega zadnjega dneva: "Če bi vedela, bi te tisti petek objemala, da bi začutil, da še potrebujem objeme. Plesala bi, da bi začutil, da želim, da z mano zaplešeš tudi na maturantskem plesu ... Če bi vedela, bi povedala, kako zelo te imam rada, kako zelo pomemben si. Bil si čudovit človek, mnogo več kot le mariborski ravnatelj, ki ga je širna Slovenija poznala zaradi spolne afere. Bil si moj učitelj, vodnik po življenju, terapevt v težkih trenutkih in predvsem moj ati. Vedel si, da je to tvoj zadnji dan, in zato sem danes vesela, da si bil takrat kljub vsemu trpljenju nasmejan, da si bil ta dan srečen in si ga preživel, kot si želel."

Zlasti pa je njen namen vsem, ki so deležni spletnega nasilja, sporočiti, da v tem niso sami. Da je veliko ljudi, ki jim želijo pomagati in jim želijo dobro, "samo spustiti je treba prave ob sebe". Njena družina, zlasti mama in starejši brat, sta ji bila v veliko oporo. Tudi to pisanje sta dobro sprejela. Mama ji je na dogodku ob predaji knjige tudi javno namenila besede, da jo ima najraje na svetu, da naj verjame vase, kakor ona verjame vanjo. "Ponosna sem, da sem tvoja mama, in zate sem bom zmeraj borila kot levinja, ti stala ob strani," je še dejala.

Ana Kamenik je po koncu prireditve še povedala, da ne želi kakšnega novega škandala, da bo tudi zato pojavljanje v medijih skrbno izbirala, če se bo sploh še pojavila. Bo pa zagotovo imela še predstavitve knjig, kajti, kakor že povedano, želi, da bi njena sporočila prišla do čim več ljudi. In Ana bi še rada, da kot družba pridemo do točke, ko samomor in duševno zdravje ne bosta več tabu temi. Da bo vsak posameznik že kot otrok naučen, da je takšen, kakršen je, najboljša verzija sebe, da predstavlja nekaj unikatnega in da ga je okolica dolžna sprejeti: "Želim si, da vzgoja otrok postane takšna, da bodo otroci drugačnost sprejemali kot nekaj normalnega." Tudi zato se je sama odločila za študij fizioterapije, pri čemer želi pomagati predvsem osebam s posebnimi potrebami.

In za konec še doda, da ni le ravnateljeva hči, je še zmeraj hči, a ima tudi številne druge vloge, je tudi "dekle čudovitemu fantu, sestra, vnukinja, prijateljica, najraje pa teta".