Kot številni kulturniki je bila tudi Nina Medved minule dni ob praznovanju Prešernovega dne dodatno zaposlena. V ponedeljek je sodelovala pri pripravi programa za Center za ustvarjalno otroštvo iz Francije, bila je tudi slavnostna govornica virtualne proslave Mestne občine Maribor. S pesnico, fotografinjo, prevajalko, performerko, producentko, mentorico smo kavo pili na daljavo preko aplikacije Zoom. V mestu se na kavo običajno odpravi v Gramofonoteko, kadar si zaželi turške kave, pa zavije v Baščaršijo, kjer ji jo postrežejo v bakreni džezvi. Kavo pije tudi, ko piše poezijo. "Kava mi je na nek način tudi gorivo. S skodelico kave se pripravim na nove izzive, tudi pisanje nove pesmi ob dopoldnevih bom začela s sveže skuhano kavo."
Pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.
Kakšno je bilo sporočilo mariborske virtualne proslave ob kulturnem prazniku?
"Letos so se odločili, da dopis z županovo poslanico pošljejo po svoji kulturni adremi in naredijo video proslavo, če se že prave ne da. Izbrali so odličnega ustvarjalca Uroša Kaurina, ki je iz kratkega videa ustvaril pravo zgodbo. Veliko sva se pogovarjala, začel je iz tega, da je prebral moj prvi osnutek besedila, ki takrat še ni bil pripravljen za objavo, ampak so se začele kresati ideje. Razvijati je začel idejo napovednika za nekaj, kar se nikoli ne bo zgodilo. Kar je zelo dober občutek tega, kar zdaj doživljamo vsi, ko čakamo na neko premiero življenja, serije, na naslednjo epizodo, ki se pač ne zgodi. Včasih pozabimo, da je to, kar zdaj doživljamo, pravo življenje, četudi v nenavadnih pogojih. Od sebe sem želela dati slavnosten, simbolen dopis, ki bi nas spomnil, kaj pomenita kultura in umetnost in da ta vloga in to poslanstvo nista nič drugačna kot v drugih časih. V video proslavi je pa fino, ker Uroševa vizija slavnostnemu nagovoru doda občutek treznosti in realnosti, pokažemo vse ljudi in prostore, ki jih močno pogrešamo, in s tem tudi njihove programe, do katerih trenutno imamo dostop oziroma ga nimamo."
Župan Saša Arsenovič je v poslanici govoril o kulturi dialoga, kar je izpostavljal že pred dobrima dvema letoma, pred izvolitvijo, o tem je pred dnevi v Večerovih Pogledih pisala tudi kulturna delavka Tanja Cvitko. Koliko kulture dialoga ste zaznali od župana?
"Z županom se ob tej priložnosti nisva srečala, imela sem stik z njegovo sodelavko iz protokola. Žal mi je, da ob takšni priložnosti ni bilo srečanja, da bi rekla kakšno besedo zunaj javnih načinov komuniciranja. Prispevke sva snemala na različne dni. Dialog, komunikacija med nami v skupnosti je neka osnova, tudi v tem, kar počneta kultura in umetnost. Vem pa, da si marsikdo želi, da bi bila ob tej priložnosti morda bolj kritična, ali kdo drug, da bi izpostavili stvari, ki v Mariboru niso pravljične ali še niso tam, kjer bi lahko bile. Tudi dialog med ustvarjalci in pomembnimi deležniki v mestu še ni tam, kjer bi lahko bil. A se mi je zdelo pomembno, da najprej izpostavimo skupne vrednote in tisto, kar nas povezuje, da se opomnimo na pozabljen občutek v nas, preden naslovimo druge korake."
"Da bi znali pokazati, zakaj je to mesto prijetno za življenje tudi mlajšim prebivalcem, ki v veliki meri zapuščajo te kraje zaradi manka priložnosti"
Kako je epidemija vplivala na vzdušje med kulturniki v mestu?
"To obdobje je zelo turbulentno. Prilagajamo se situaciji in poskušamo delo opravljati pod novimi pogoji, ki jih razumemo ali ne, tukaj so in z njimi moramo delati. Ker sta kultura in umetnost neločljivo povezani s stikom z ljudmi, sta tukaj za javnost in nista mehurček, ki ga ustvariš in je to to. Brez publike, bralca in gledalca tega polja ni. Zato izumljamo nove načine dostopa do občinstva, kako jih povezati. Občinstva, ki smo jih zadnja leta v Mariboru gradili, ki so v porastu, skušamo ohranjati, da se ne razpršijo. V Mariboru imamo še zmeraj težavo z osnovnimi infrastrukturami za določena polja kulture."
Kateri so dobri primeri in kateri slabi?
"Odlično smo preskrbljeni z gledališčem, imamo SNG, lutkovno gledališče, neodvisni oder v GT-ju, amfiteatrske dvorane so glede strokovne podpore ljudi in tehnike odlične. Se pa zatakne že na področju filma. Ta je v zadnjih letih končno našel (začasno) bivališče v lutkovnem gledališču z Letnim kinom Minoriti. Težave imamo z osrednjo knjižnico. Knjižnica ni zgolj arhiv in polica s knjigami, ampak je prostor, dostop do spoznavanja širšega sveta in odpiranja drugim. Če želiš opravljati to poslanstvo, ni dovolj, da imaš le police in knjige. Gre za prostor srečevanja, izmenjave izkušenj ljudi, zbiranja, možnosti ustvarjanja drugačnih programov. V mestu delujejo samo komercialne knjigarne, potrebujemo pa tudi neodvisne. Komercialne knjigarne imajo neke vrste monopol v založništvu, kar se tiče distribucije knjig, to pomeni, da s tem diktirajo ponudbo knjig, avtorjev in izdelkov. Te knjigarne ne ponujajo le knjig, ampak tudi na primer pripomočke za lepšanje doma. Nimamo prostora, kjer bi imel na kupu zbrane mariborske avtorje in njihova dela, kjer bi srečeval zagnane bralce. Galerijsko smo močni, pa še tukaj se Umetnostna galerija Maribor sooča s prostorskimi težavami."
Kaj pa potrebe umetnikov?
"Kot pesnica si lahko privoščim, da pesem napišem na mobitel, ko se s prevozi vozim v Ljubljano ali pa v prvi kavarni, ko bo odprta. Slikar pa vseh olj, čistil, platen in vsega drugega ne more spraviti v svojo spalnico, ki je prav tako že njegova pisarna in po možnosti tudi otroška soba. Dolga je še pot, da bodo pogoji dobri. Težava je tudi, da zamujajo razpisi, na vseh nivojih - evropskem, državnem in lokalnem. Celo lansko leto se je govorilo o rezih v višini do 30 odstotkov, zato ves čas ugibamo, kaj sploh lahko izvajamo, kje in katera sredstva bodo na voljo. Vse razpoke, ki so ostale od prej, je koronakriza dodatno poglobila."
Česa si želite v Mariboru?
"Želim si, da bi bilo prijetno živeti v vseh mestnih četrtih in krajevnih skupnostih v Mariboru, da bi bili vsi predeli mesta osmišljeni za prebivalce z vsemi osnovnimi elementi. Od tega, da se je prijetno sprehajati, da se je normalno peljati s kolesom in si pri tem ne pridelaš tresavice, da so v bližini knjižnica, zelene površine, prostori za otroke in mladino. Če ti niso kje aktivno vključeni, prosti čas preživljajo doma, zato potrebujemo več prostorov za njihov razvoj in podporo tistih, ki te priložnosti nudijo. Želim si več dreves, zelenja in veliko osrednjo knjižnico, osrednjo galerijo, neodvisno knjigarno, osrednji literarni in prireditveni prostor, več sodelovanja med različnimi sferami in ustvarjalci pri novih projektih. Da bi znali pokazati, zakaj je to mesto prijetno za življenje tudi mlajšim prebivalcem, ki v veliki meri zapuščajo te kraje zaradi manka priložnosti. Smo pa mladi tisti, ki bomo prinesli nove povezave. Mladi so tisti, ki bodo toliko polni upanja, da bodo verjeli, da se dajo tudi zatečene stvari še enkrat znova narediti drugače in da jim lahko uspe. Želim si, da bi Maribor postal mesto (mladega) življenja, srečnega otroštva, ustvarjalnih, kritičnih in intelektualnih umov ne glede na to, v kateri sferi delujejo, tudi mesto športa in narave. Da bi dosegel potencial mesta, ki ga mnogi vidimo."
Pogovoru prisluhnite na povezavi TUKAJ.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
