Sveti Duh na Ostrem Vrhu je majhna, mirna podeželska vas na obronkih Kozjaka tik ob avstrijski meji, ki pa beleži pomembne spomine na dogodke izpred trideset let, ko je bilo treba poprijeti za orožje in ubraniti domovino. Tako je desetdnevna vojna za Slovenijo na svojstven način zaznamovala tudi Dušana Pokeržnika. Teritorialni obrambi Ruše se je pridružil leta 1983 po uspešnem zaključku šolanja za rezervnega oficirja v Bileći.
Noč in dan v pripravljenosti
"V pripravljenosti smo bili noč in dan. Opazovali smo stražarnico, v kateri je bila Jugoslovanska ljudska armada, ki je štela skoraj polovico več vojakov kot naša enota. Večino časa smo bili v gozdu ob robu travnika na naši kmetiji, občasno pa prespali tudi v skednju. Velika zahvala gre moji materi Julijani Pokeržnik, ki je poskrbela za številne tople obroke in prenekateri hleb domačega kruha," je hvaležen in doda, da so bili vsi člani enote, kljub velikim pritiskom in tudi strahu, izjemno predani in vodljivi. Sodelovanje je tako potekalo z veliko mero razumevanja in zaupanja.
"Zagotovo je bil tudi pri meni prisoten strah, strah pred neznanim in ne nazadnje strah pred veliko odgovornostjo, ki mi je bila zaupana. Spomnim se deževne noči, ki nas je prisilila k umiku v domači skedenj, od koder se je sicer razprostiral pogled na staro stražarnico v našem kraju. Ob svitu sem ob pogledu skozi daljnogled zaznal nekaj nenavadnega. Jutranja zarja, ki se je odbijala od čelad nasprotnikov, je izdala vkopane vojake na travniku pred to stražarnico in to je bilo za našo enoto dobro opozorilo," opisuje eno od prigod desetdnevne napetosti.
V tistem času je bilo velik problem tudi obveščanje, saj še ni bilo tehnologije, mobilnih telefonov, kakor danes. "Stik s komando v Rušah sem ohranjal preko telefona pri Pisnikovih. Radijske postaje nismo imeli, ker bi lahko frekvenco hitro izsledili." Dušan Pokeržnik, s činom rezervnega stotnika, je torej takrat pri rosnih 25 letih in ob mladi družinici tvegal na vsakem koraku. Ob pozivu jugoslovanskega oficirja k srečanju je bila previdnost zelo pomembna. "Temeljito sem preučil in pregledal območje, kjer se je želel sestati z menoj in pozvati k predaji. Ob pomoči Maksa Osvalda je srečanje tudi uspešno steklo, vendar nisva dosegla dogovora, saj poziva k predaji ni sprejel nihče od naju."
Situacija se je torej nadaljevala. Največja bojazen Pokeržnika je bila, da bi nasprotna stran zastrupila vaški vodovod, zato je prav vsako noč sam dežural pri vodnem zajetju. "Pripadniki moje enote so se v paru ali manjših formacijah menjavali na položajih, jaz sem po navadi stražil sam," pojasnjuje.
Deseti dan je prejel ukaz o napadu stražnice v vasi. Že obstoječo formacijo so okrepili še s pripadniki selniške in lovrenške enote ter obkolili vojašnico. "Bila je nedelja opoldne, sončni žarki so segrevali že sicer vroče ozračje. Spominjam se, kot bi bilo včeraj. Misli so mi švigale sem ter tja, tesnoba, ki sem jo čutil, pa je dodatno izostrila moj fokus in usmerila pozornost. Zavedal sem se, kakšno je moje poslanstvo, in s popolnim nadzorom nad situacijo sem izdal ukaz streljaj," pripoveduje Dušan Pokeržnik in v njegovem glasu je še danes čutiti emocije. Ob strelih so se nasprotniki nato z dvigom bele zastave predali.
Odlikovanje za pogum
"Veselje ob zmagi in slovenski neodvisnosti je bilo veliko. Ponosen sem, da smo vse aktivnosti izvedli brez smrtnih žrtev in ranjenih. Po vseh teh letih bi se rad iskreno zahvalil vsem domačinom za obveščanje in vsakršno pomoč, ki smo je bili deležni. Prav tako se zahvaljujem komandantu Tonetu Sračniku, takratnemu predsedniku Skupščine občine Ruše Slobodanu Tataloviću in moji desni roki Otu Primožiču," izpostavlja Pokeržnik. Po končani osamosvojitveni vojni za Slovenijo so teritorialci sicer tam še nekaj časa stražili mejo.Komandir Dušan Pokeržnik je bil za svoje požrtvovalno delo, domoljubno gesto in pogumno dejanje v vojnih dneh odlikovan, ostal je tudi rezervist.
Na domačijo pri Hošteterjevih pa so pred petimi leti izobesili spominsko obeležje v zahvalo in spomin na dobra dejanja v vojni za samostojno Slovenijo. Minulo soboto je delegacija Združenja veteranov vojne za Slovenijo obiskala Hošteterjeve na Svetem Duhu na Ostrem Vrhu in v znak obeležitve 30-letnice samostojnosti Slovenije k obeležju položila venec.
