Trafike te vrste v dvajsetih letih prejšnjega stoletja niso bile nič nenavadnega. V njih so prodajali tobak, cigarete, časopise, znamke in opazovali košček sveta, ki se je spreminjal pred njihovimi vrati. Turek, ki bdi nad vhodom, ni veljal za nenavadnega, simboliziral je kajenje. Najbrž bi ta trafika ostala pozabljena, če ji ne bi pisatelj Drago Jančar v Severnem siju postavil literarnega spomenika, v katerem skozi oči trafikanta opisuje spremembe na trgu, ki ga danes poznamo kot Trg revolucije.
V skoraj sto letih se je tam spisalo tudi veliko resničnih zgodb in morda najlepša med njimi je zgodba mlade trafikantke Antonije Rybachek, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja delala pri svoji teti Leopoldini Jeglič, upraviteljici trafike. Kmalu je vanjo začel zahajati Ernest Papež in pri Antoniji vsak dan kupil znamko ali dve. Eno dopoldan, eno popoldan. Zaljubila sta se in leta 1938 dobila sina Petra, šest let kasneje še hčer Helgo. Po koncu vojne spomladi 1945 se je moral Ernest javiti na sedežu KNOJ-a v Limbušu, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Vdova Antonija, z dvema majhnima otrokoma, je še naprej delala v trafiki, čez čas pa je tja začel prihajati Alojz Menih. Vsak dan si je pri njej kupil eno cigareto, včasih tudi dve – eno dopoldan, eno popoldan. Spet se je rodila ljubezen.
Zanimivo je tudi, kako je ta trafika združila Mariborčane, ko jo je leta 2018 občinska oblast želela prodati. Ne le, da je stavba ostala v javni lasti, našel se je celo mecen, ki je financiral njeno obnovo, in tako danes tja vabi v Muzej za enega, najmanjši muzej v Sloveniji.