Marsikaj v Mariboru ni to, kar se zdi na prvi pogled in prav nič drugače ni z zvonikom stolne cerkve. Po postavitvi mestnega obzidja med letoma 1255 in 1275 se je kmalu pojavila tudi potreba po izgradnji osrednjega stolpa, od koder bi se dalo opazovati bližnjo okolico in učinkovito voditi obrambo mesta. Za najprimernejšega se je izkazal prostor ob župni cerkvi v središču srednjeveškega Maribora.
Ko so leta 1512 nadzidali osrednjo cerkveno ladjo, so povišali tudi stolp in vanj prvič namestili cerkvene zvonove. Šele takrat, torej skoraj 200 let po izgradnji, je obrambni stolp dejansko postal tudi cerkveni zvonik.
Poleg vpadov tujih osvajalskih vojska in smrtonosnih bolezni pa je na srednjeveška mesta prežala še ena velika nevarnost. To so bili požari. Maribor je v zgodovini prizadelo kar enajst večjih požarov in vsak od njih je dodobra uničil mesto. Takrat je bila večina hiš še lesenih, pokritih s skodlami ali slamo in za izbruh požara je bila dovolj le iskra. Zato so stolp po koncu nevarnosti turških osvajanj uporabljali kot opazovalnico oziroma stražarnico pred požari, za stražarja so na vrhu stolpa uredili tudi stanovanje. Ta je opazoval okolico, in če je zagorelo, je z določenim številom udarcev po zvonovih javil, kako močno gori, smer požara pa je nakazal z zastavico oziroma ponoči z lučjo. Kasneje se je seveda vse to sporočalo po telefonu in telefonska povezava med stolpom ter Požarno brambo je bila ena prvih v mestu.
Urbana legenda pa pravi, da so za delo čuvajev bile izbrane zgolj ženske, saj bi moške premamil vonj po pivu, ki se je širil iz bližnjih pivovarn in bi zapustili delovno mesto. Seveda ta legenda ne drži, saj v časih, ko so na stolpu prebivali mestni čuvaji, tako pomembne funkcije ne bi zaupali ženskam. Je pa res, da je bila za zadnjo čuvajko izbrana ženska - Antonija Wiess, a predvsem zaradi tega, ker je bil pred njo v tej službi njen tast in ga je večkrat nadomeščala. Delovno mesto čuvaja so ukinili leta 1933. Kljub temu, da je Antoniji do polne pokojnine manjkalo 18 mesecev delovne dobe, ji je takratni mestni svet odobril denarno podporo. V današnjih časih nekaj nezaslišanega.
Na stanovanje nekdanjih mestnih stražarjev pa še vedno spominja neka posebnost. Če dobro pogledamo severozahodni del strehe zvonika, opazimo ostanek nekdanjega dimnika in skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da na svetu ni veliko cerkvenih zvonikov, ki bi imeli na svoji strehi dimnik.
