Letovanja Zveze prijateljev mladine (ZPM) Maribor na Pohorju so morda nekoliko v sencu tistih, ki jih ZPM organizira v Poreču, kjer napolni kapacitete v nekaj dneh. V Domu Miloša Zidanška imajo vsako leto dve izmeni, eno julija in drugo od 9. do 19. avgusta, zanjo še imajo prosta mesta in zbirajo prijave.
"Včasih me slabša prepoznavnost Doma Miloša Zidanška malce žalosti, ker veliko Mariborčanov ne ve, da je to naš dom, dom ZPM. V Vircu imamo večje letovišče, ki sprejme več otrok, ampak zelo aktivni smo tudi na Pohorju in možnosti za razne aktivnosti je veliko. Čeprav dom ni najmodernejši, ponuja veliko čudovitih stvari," pravi predsednica mariborske ZPM in pedagoška vodja izmene Nina Babič.
"Na pohodu si starejši otroci najmlajše posadijo na ramena"
Pohorska olimpijada in pohorski talenti
V julijski izmeni, ki smo jo obiskali, je bilo 54 otrok, starih od šest do 17 let. "Letos imamo srečo, da imamo šestletnika in sedemnajstletnika. Lahko bi nas bilo malo več, ampak smo zaradi vsem znanih razmer eno sobo pustili prazno, da bi ob morebitnih okužbah koga osamili," pove Babičeva.
Otrokom enajst dni v koloniji hitro mine. Razne športne aktivnosti jim omogoča veliko dvorišče pred domom, kjer imajo košarkarski koš, odbojkarsko mrežo, plezalno steno, igrala, nad domom pa še nogometno igrišče. Vsak dan se odpravijo na pohode, včasih krajše, včasih daljše, kjer se tudi ustavijo in pomalicajo. Na izlete zaradi mehurčka in covid ukrepov ne hodijo. "Imamo veliko športnih in ustvarjalnih delavnic, sploh pa veliko ustvarjalnosti otrok, ki pripravljajo večerne programe in igre, kot sta na primer pohorska olimpijada in pohorski talenti. Vse, kar se dogaja, je produkt ustvarjalnih otrok, kar je najpomembnejše," o dogajanju pojasni Babičeva. Poleg tega imajo otroci najraje, da ostanejo ob domu.
"Otroci niso zahtevni. Po tem, kar se dogajalo v zadnjih dveh letih, je vse, kar potrebujejo, da so drug z drugim. Letos so na nogometnem igrišču pripravili pohorski lunapark z vsemi rekviziti, ki tja sodijo. Igrajo se na primer z zadevanjem žogic v lestev, nagrade so pa plišasti medvedki in zapestnice prijateljstva," naniza Babičeva. Izdelovanje omenjenih zapestnic je tudi ena od glavnih aktivnosti. V izmeni je deklica, ki splete zapestnice za vse udeležence kolonije, ki bivajo v domu. "Pravi, da noben Pohor'c ne sme v dolino brez zapestnice," v šali doda Babičeva.
Živi na Irskem, a vsako leto pride na Pohorje
"Spodbujamo razvijanje vrednot, ki so pomembne za življenje. Imenujemo se kolonija prijateljev - ponosno različni. To je že vrsto let rdeča nit, ki jo poskušamo izpeljati skupaj z otroki. Ti se praviloma vračajo, kar pomeni, da se imajo fajn in da dobro delamo," o smislu letovanja doda pedagoška vodja izmene. Pozitivna stvar je vsekakor tudi svež pohorski zrak, ki zelo koristi otrokom z zdravstvenimi težavami.
"Čeprav smo praktično vsi tujci, smo povezani kot družina
Kaja Blažka, ki letos letuje petič in zadnjič, saj bo kmalu dopolnila osemnajst let, pove, da je pohorska kolonija kot nek majhen svet. "Težko pojasnim, ampak vse na nek način deluje in je unikatno. Vsi smo zelo povezani, kar je malce čudno, ker smo praktično vsi tujci, a smo povezani kot družina. Ne vem, kdaj ima kdo rojstni dan, vem pa, kako jim je ime. Vračam se zaradi zanimive intimnosti in občutka skupnosti," svojo izkušnjo strne sedemnajstletnica, ki že tri leta živi na Irskem, poletja pa preživlja v Mariboru. "Letovanje tukaj je eden glavnih razlogov, zakaj se vračam v Slovenijo," razloži. Skupina dečkov je v koloniji prvič. Kot so povedali, se dobro počutijo in se bodo prihodnje leto vrnili.
Kolonija ponosno različnih prijateljev
Z njimi je tudi medicinska sestra, ki je tu kot otrok letovala, potem bila v koloniji v vlogi zdravstvene praktikantke, vmes dve leti kot vzgojiteljica, zadnji dve leti pa otroke spremlja kot medicinska sestra. "Ni vloge, v kateri se v koloniji nisem preizkusila," v šali pove Nuša Žist. Ta kolonija jo je pritegnila, ker je v njej bistveno manj otrok kot drugje in se lažje vzpostavi neka intima. "Tukaj nas je okoli 70 in vsi vemo, kako je komu ime in kdo je kdo. Poznamo se in smo povezani. Na pohodu si starejši otroci najmlajše posadijo na ramena. Čutiš, da si zaželen in da te ima nekdo rad. Med nami se ustvari kemija, ki te vsako leto žene nazaj gor. Četudi se čez leto ne vidimo, je vse isto, ko pridemo sem in postanemo druga družina," izkušnje z letovanji predstavi Žistova.
Babičeva nam je, ko so otroci odšli na pohod, pokazala njihov zaščitni znak - škrata Milka in besedilo pohorske himne, ki visi na steni v jedilnici. Obisk je zaključila z mislijo, da otroke učijo, da so v koloniji vsi enaki: "Pravimo jim, naj tukaj malce odmislijo najstniška leta, ki jih doma vlečejo v kakšno drugo smer."
