Za vikend je padla nenavadna ideja - plavanje v Pristanu. Tako, za rekreacijo, eno uro gor in dol v bazenu, brez kakega "velnes" momenta. Torba, brisača, kopalke … plavalne kape ni (več) pri hiši, plavalna očala so se izgubila. Ni pomembno, po več kot 30 letih spet v Pristan!
Zadeva je nekoliko sumljiva že med hojo do vhoda na kopališče; polomljene betonske plošče instalacijskega kanala ob zunanji steni dajejo slutiti, da stavba ni več v najboljši formi. Ob vstopu pa šok! Kaj se je zgodilo z lepo vstopno dvorano, kjer sem kot otrok po kopanju čakal, "da se ohladim" in si mazal roke in obraz s solea kremo?!
Po kotih ležijo vedra, metle, cunje
Šele dober pogled razkrije, da sem v istem prostoru, ki pa je predrugačen do nerazpoznavnosti. Stenska slikarija (zdaj vem, da gre za barvno praskanko Janeza in Matjaža Vidica Letni časi iz leta 1972) je komaj opazna med vso ropotijo, avtomatom za napitke in prigrizke, omaricami za oblačila in improviziranimi kabinami za preoblačenje, izdelanimi iz mavčnih plošč za suho gradnjo in nekakšnega industrijskega platna (zavese?).
Detajli nekdanje lepe in celovito opremljene vhodne avle, od koder se je dalo skozi steklo opazovati dogajanje v bazenu, zgolj bežno spomnijo na to, kako je bil prostor videti v dobrih letih kopališča Pristan. Leseno korito za rože, polno prahu in z žalostno plastično rožo je zatlačeno med omarice za oblačila in na hitro postavljene mavčne plošče pregradnih sten. Po kotih ležijo vedra, metle, cunje.
Mimo zaprtega srednjega bazena
Dobro, hitro v kopalke in v bazen. Po poti mimo starega velikega bazena (zdaj je to srednji bazen) s skakalnico, kjer smo se v osnovni šoli učili plavati, žal ni mogoče spregledati žalostne podobe prostora z golimi konzolami spuščenega stropa z razkritimi prepleti žic ter montažne ograje, ki zapira dostop do bazena, ki sameva kot spomin na stare čase.
"Kaj vodstvo javnega zavoda in mesta s tem odnosom sporoča svojim meščanom?"
Po stopnicah navzdol do olimpijskega bazena. Vrhunec negativnih presenečenj je improvizirano korito za umivanje nog, izdelano iz na videz nevarno tanke pločevine. V ozadju želi pogled ugrabiti nova zbirka razmetanih pripomočkov za čiščenje, a kljub temu pomislim; kaj bi bilo, če pri stopanju v to korito (otroška?) noga zdrsne? Raje odženem to misel.
Nov vizualni šok
Končno pri olimpijskem bazenu. Gneče ni, super, v miru se bo dalo preplavati zadano razdaljo. A pred skokom v vodo je seveda obvezno tuširanje. Nov vizualni šok: iz stene izbita armatura enega tuša je oblepljena z ličnim rdeče-belim trakom, kakršnega sicer uporabljajo na gradbiščih, v slabših barih pa z njim prelepijo pokvarjen pisoar. Vrata pred velikim bazenom pa je nekdo prijazno podprl kar s košem za smeti.
Lepo je, da imamo v Mariboru bazen, kjer se je mogoče za skromno vstopnino dobro naplavati, pomislim ob enakomernem ritmu zamahov po vodi, med počasnim nabiranjem metrov preplavane razdalje. Vendar, ali moramo res pri vsaki stvari pristati na logiko "dobro je, za kogar je"? Kaj vodstvo javnega zavoda in mesta s tem odnosom sporoča svojim meščanom? In kakšen obet takšna miselnost prinaša prihodnosti našega mesta?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
