Grema na kafe s Ksenijo Trs: Toliko objemov je v meni, da bi pokrili cel svet

V Hiši Stare trte se sestanemo s Ksenijo Trs, žensko, ki ji je bibliobus Mariborske knjižnice drugi dom. Za svoje delo je bila lani nagrajena s Čopovim priznanjem, izdala pa je tudi uspešnico Kdo se boji črnega moža, v kateri je secirala in doživeto opisala svojo težko preteklost. Naslednje leto bo izdala Potujoče utrinke - zbrane zgodbice iz potujoče knjižnice, rada bi izdala tudi zbirko pesmi. Kot pravi, si je najprej želela postati vojakinja, a je družina pri tem ni podpirala. Ker je zelo rada brala, se je odločila za knjižničarski poklic. S poklicem potujoče knjižničarke pa je kmalu ugotovila, da je to izziv in hkrati navdih. "Ko sem lahko, sem izposojala knjige in podarjala objeme," je povedala in obljublja, da jih bo spet, ko bo lahko. "Toliko objemov je v meni, da bi pokrili cel svet, ker človek mora človeka začutiti. Vložiti mora vsaj del sebe, da se razvije dober odnos. Da tisti nekdo ve, da ti nekaj pomeni, da je dobrodošel v prostoru, kamor je prišel. Tisti trenutek, ko je v tvoji bližini in ko odhaja." Ker z izjemo instantnega irish kapučina kave ne pije, saj ji že sedemnajst let ne diši več, je med pogovorom srkala zeliščni čaj.

Zakaj Hiša Stare trte?

"Prihajam iz vinorodnih krajev, iz okolice Ormoža, zato se med mariborskimi brajdami počutim domače. Veliko lepega sem doživela tukaj: prvo srečanje mojih fejsbukovcev leta 2019, pa izjemno čustveno predstavitev mojega knjižnega prvenca. Pišem se Trs, tudi pisec moje spremne besede je viničar Stane Kocutar. Trta je simbol Maribora, glede na to, kaj vse je preživela, nam je lahko v poduk."

Greste radi na pijačo?

"Načeloma ne hodim pogosto ven na pijačo, kako rada grem, pa je odvisno predvsem od družbe."

Pred dobrim letom sem o potujoči knjižnici napisala reportažo, spomnim se, da sem bila navdušena nad skrbjo za bralce in strastjo do knjig, ki jo je izžarevala izkušena potujoča knjižničarka Mojca Gomboc. Bibliobus je res nekaj posebnega.

"Res je. Tudi jaz sem zasvojena s potujočo knjižnico, veliko pišem in govorim o njej, jo kreiram, povezujem se s potujočimi knjižničarji po svetu. Potujoča knjižnica v krajih, ki jih obiskuje, ne pomeni samo izposoje knjižničnega gradiva. Pomeni izobraževanje, informiranje, opismenjevanje najmlajših, razvedrilo, srečevanje ljudi, prijateljevanje. Toliko prijateljskih vezi je spletenih, prepletenih. Drug drugemu znamo biti rama za oporo, znamo se poslušati. Tu gre za edinstveni medosebni stik, za odnos, ki pogojuje človečnost. Gre za spoštovanje, razumevanje, sprejemanje in dajanje. Veliko zanimivega izvemo in doživimo pri delu, jaz anekdote iz službe objavljam na facebooku, naslednje leto bo izšla tudi knjiga Potujoči utrinki."

Kateri je vaš najljubši utrinek?

"(smeh) Enkrat se je zgodilo, da neka deklica ni našla listka z naslovom knjige, ki ji ga je dala mama. Spodbujala sem jo, da naj se spomni, o čem sta se z mamico pogovarjali, in na koncu je izdavila, da sta govorili o petelinu in kuri. Spraševala sem jo, ali mamica želi mogoče pravljico O petelinčku, ki ni znal kikirikati ali mogoče o Kokoški Emiliji, a je odločno zanikala. Ko sem jo vprašala, ali doma gojijo kokoši, je veselo pritrdila. Ne morete si misliti, kako sem bila vesela šele jaz, ko sem na polici našla knjigo Vzreja kokoši, tudi deklica je bila zelo vesela, je še dejala, da bo tudi mamica zelo vesela. Naslednjič je punčka prinesla listek z maminim sporočilom: Spoštovana ga. knjižničarka! Rada bi se zahvalila za knjigo o vzreji kokoši. Ampak jaz bi imela kakšno knjigo o pedikuri in manikuri, če jo slučajno imate."

Katere knjige priporočate svojim bralcem? Je bolje brati trivialno literaturo ali skušate bralce spodbujati h kvalitetnejšim knjigam?

"Ko bralec pride prvič na bibliobus, ga najprej vprašam, katera knjiga ga je najbolj pritegnila in mu ostala v spominu. Na podlagi tega potem gradim. Če si kdo želi brati samo trivialno literaturo, mu to seveda prepustim, kdo sem pa jaz, da bom nekomu, ki pride izmučen iz nočne službe, vsiljevala težjo literaturo - s tem bralca samo odbiješ. Tudi pri kičastih knjigah za otroke je tako, da lahko včasih z njimi lažje pritegneš otroka, ki je ves čas pri telefonu ali računalniku. Pomembno je, da ima prvi stik, potem pa lahko gradiš naprej in mu pomagaš oblikovati bralni okus. Je pa nekoč prišla bralka in mi zajedljivo rekla, da ji je bila všeč samo ena izmed knjig, ki sem ji jo predlagala, ostalo pa je bilo eno samo sranje. Mirno sem ji pojasnila, da so okusi različni. Ko me je potem vprašala, ali je trilogija, ki smo jo imeli razstavljeno, dobra, sem jo spomnila, da če je meni všeč, ni nujno, da bo tudi njej. Odvrnila je, da se je prej samo šalila, jaz sem ji pa rekla, da se mi beseda sranje ni zdela najbolj primerna. Veste kaj, vsega pa mi tudi ni treba požreti."

Kako je epidemija vplivala na vaše bralce?

"Lani smo imeli 159.600 izposoj, kar je največ do sedaj. Nekateri so si izposodili večje količine knjig, ker so se bali, da bo spet zaprtje. Jeza nad ukrepi in situacija ni bila tako usmerjena v nas."

Katera knjiga vas je v zadnjem času najbolj nagovorila in zakaj?

"Knjiga Borisa Kolarja Potopimo Islandijo, Kurji pastir Ferija Lainščka pa Neapeljski cikel Elene Ferrante."

Preberete vse knjige, ki jih predlagate bralcem?

"Ne. Knjig je preveč, časa premalo, imam pa tudi zeleno mreno na obeh očesih, kar pomeni, da lahko berem zgolj določen čas. Veliko se pogovarjam z bralci in preko tega dobim povratno informacijo o knjigi in njihovem doživljanju. Iz tega potem črpam in ugotavljam profile bralcev. Veliko pa izvem tudi samo preko listanja knjige in branja odlomkov. Odkrito povedano, prebrala nisem nobene knjige o osebnostni rasti, ker se mi zdijo vse ena in ista (smeh). Najbolj me fascinirajo bralci, ki se sveto držijo tistega, kar je napisano v knjigah o osebnostni rasti. Kje je potem življenje?"

Prejeli ste tudi knjižničarsko Čopovo priznanje. Kaj vam pomeni?

"Zelo veliko, ponosna sem nanj, saj delo opravljam srčno. Potujoča knjižnica je, kot bi rekli moji otroci, moj prvi dom. Veliko so pripomogli tudi bralci."

V avtobiografskem prvencu Kdo se boji črnega moža, ki ste ga izdali med pandemijo in je doživel velik uspeh, opisujete kar nekaj težkih življenjskih preizkušenj. Ste zadovoljni z odzivom bralcev?

"Zelo. Pravijo, da ga morajo prebrati na mah. Nisem pričakovala, da si ga bodo tako izposojali."

Ste dolgo zbirali pogum, da ste tako osebne stvari delili z bralstvom?

"Ne. To sem predelala. Morda si kdo, ki prebere mojo knjigo, misli ubogi otrok, kaj vse je preživel. Ampak jaz tega nisem nikoli tako jemala. Dotaknilo se me je, ko ne veš, s čim bi nahranil otroka. To se te drži tudi pozneje. A če znaš to prebroditi, lahko samo požlahtni to, o čemer pišeš. Zadala sem si, da se ne smem pomilovati in da ne smem sovražiti tistega, ki me je prizadel. S samopomilovanjem in sovraštvom se zelo težko pobereš, saj je negativnih čustev preveč in zasenčijo vse dobro."

Tudi covid vam ni prizanesel.

"S sinom naju je zdelal dolgi covid. Lani januarja sva zbolela in prej sem imela skorajda fotografski spomin. Če sem zaprla oči, sem točno videla pred sabo knjige v Bibliobusu, barvo in naslov. Potem pa se naenkrat nisem spomnila imena svojega sodelavca, obrazov ljudi, ki jih imam v telefonskem imeniku. Imela sem probleme z ravnotežjem in vrtoglavico. Ko sem ugotovila, da imam težave, sem začela brati težja dela, reševala sem križanke, soduku in stanje se mi izboljšuje."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Da se zavedamo, da je Maribor res lepo mesto in da smo Mariborčani (sama se imam za Mariborčanko, čeprav sem iz Prlekije) srčni ljudje. Cenimo naše mesto, ne ponižujmo ga, s tem mu samo škodimo."