V zadnjih mesecih je mlada igralka Lina Akif, hči mariborske igralke madžarskih korenin in sudanskega podjetnika, spet več v Mariboru. V letih dodiplomskega študija na AGRFT ji natrpan urnik, z vajami tudi med vikendi, ni omogočal pogostih vrnitev v mesto ob Dravi. Mariborčanka bo kmalu zaključila izobraževanje, naredila je že performativni del magistrskega dela dramske igre - septembra se je s kurentovo glavo na hrbtu podala na Triglav -, zdaj mora postaviti instalacijo in javnosti predstaviti projekt, sledi še pisanje magistrskega dela. Do nedavnega je bila zaposlena v SLG Celje, kjer je z Mašo Grošelj in Beti Strgar navdušila v komični drami Cipe, v sezoni 2019/20 pa je igrala v drami Rajzefiber Gorana Vojnovića. Zdaj se je odločila za svobodo, zaradi česar lahko dela na več projektih, a se zaveda, da je status svobodnjaka zahteven.
Ko je poleti v Mariboru, se rada odpravi v Lastovko na sladoled, prosti čas pa pogosto preživlja na sprehodih na Pohorje, na stopnicah na Kalvarijo, v parku in na Mariborskem otoku. Za kafe je izbrala Poštno, ker blizu živi, ta ulica pa je v času njenega šolanja na Prvi gimnaziji Maribor postala "go to place", razloži: "Hodili smo na čevape v Baščaršijo in v Patricks pub, v CLC-ju pa sem se družila z ljudmi, ki so radi hodili tja." V iskanju sonca smo sedli na teraso Fuda, Lina Akif si je naročila americano.
V začetku meseca smo vas lahko opazili v izložbi nekdanje Modne hiše. Na dan otvoritve festivala performativnih umetnosti Nagib ste z Lucijo Ostan Vejrup izvedli performativno gesto, ki sta jo poimenovali Rada imam Slovenijo in Slovenija ima rada mene. V družbi kokošk sta v izložbi preživeli 24 ur.
"Ta performans sva ponavljali, zdaj se zdi, kot da se ukvarjam le z domoljubnimi stvarmi, haha. Obljubim, da delam tudi druge tematike. Ta performans je nastal januarja v okviru izobraževalnega programa Akademski oreščki Fundacije Ulay. V programu so sodelovale študentke iz različnih umetniških panog, z Lucijo pa sva bili edini študentki igre. Združili sva se, iskali skupne točke, ugotovili, da sva obe napol Slovenki, obe sva se počutili kot tujki v domovini. To je bila osnova. Naredili sva zgodovinski pregled performativne umetnosti in naleteli na Josepha Beuysa, ki sva ga že poznali. Prišli sva do ideje, kaj če bi tri dni sobivali v galeriji s kokoškami. V Ljubljani sva to naredili, v Maribor naju je povabila vodja Nagiba Petra Hazabent."
Nemški umetnik Beuys je v performansu I Like America and America Likes Me sobival s kojotom. Zakaj sta vidve izbrali kokoš?
"Izbrali sva kokoš kot nekakšen simbol slovenstva. Iskali sva ljubeč odnos z domovino, ki si bi ga želeli vzpostaviti. Naslov se nama je zdel zelo ironičen, ker so bili v času ustvarjanja zelo aktivni protesti, težko pa nama je bilo reči, da imava radi domovino, ker nama je bilo skoraj nemogoče reči, da ima domovina rada naju. Kokoške so se nama zdele primerne za naš slovenski karakter, iskali sva ljubeč odnos z njimi. Hranili sva jih, sobivali z njimi, iskali sva navezavo, ki jo želiva imeti z domovino."
V začetku septembra ste se v performansu z naslovom Slovenski pasijon povzpeli na oltar slovenstva - na Triglav. Na hrbtu ste s seboj nosili glavo kurenta.
"Ideja je nastala še pred Rada imam Slovenijo in Slovenija ima rada mene. To je moje prvo srečanje s performativno umetnostjo in prvo srečanje s projektom, kjer sem sama avtorica. Kot igralec si vedno v ustroju režijske vizije. To je moj magistrski performans. Z novim mentorjem Borisom Ostanom sva se pogovarjala, kaj bi počela. Takrat je postal realnost problem barve moje kože v gledališkem svetu. Umetniški vodje so komentirali, kaj jaz lahko igram ali ne smem igrati. Da ne morem igrati Slovenke, družine v realizmu, svetovali so mi, naj grem v lutke, kjer se ne vidi moje barve kože. Mentor mi je predlagal, da delam, kar me boli, in ta realnost me je zelo bolela. Zato sem se začela ukvarjati s to temo. Ideja Triglava je nastala marca 2020. Izhodišče je, da je Slovenija moja domovina, tukaj sem rojena, nisem povezana s Sudanom in Madžarsko. Zakaj za Slovence nisem Slovanka? Zakaj sem tujka v lastni domovini? Zakaj me v trgovinah ogovarjajo v angleščini? Kaj moram narediti, da bi postala Slovenka? Ali moram na Triglav? Iz premise za šalo je kar naenkrat to postal realni prostor za performans, ker je najbolje predstavljal trnovo pot do slovenstva. Izbrala sem formo Kristusovega pasijona, poti s postajami, prevzela sem križ, kar je bila pri meni kurentova glava. Odločila sem se, da bom nosila simbol slovenstva na oltar slovenstva v iskanju lastne razbremenitve. Projekt se je za eno leto zamaknil in med tem sem ugotovila, da sem obsedena s to temo, svojo barvo kože, obremenjena. To je moje breme, drugi s tem niso tako obremenjeni. Sama sebe sem morala pomiriti in to sem na tej trnovi poti iskala - razbremenitev, olajšanje in sprijaznitev. Ker v družbi širše ne bom veliko spremenila, bom pa na to opozarjala."
"Kaj moram narediti, da bi postala Slovenka? Ali moram na Triglav?"
Kaj vse ste doživeli na poti?
"Veliko zanimivih stvari je bilo. Nisem se pripravila na to, da bom blazno opazna in posledično tarča. Človek, ki hodi na Triglav s kurentovo glavo, je nenavaden pojav. Konstantno so me ustavljali, predvsem na poti dol. Bil je petek, idealen dan za izlet, nemogoče je bilo hoditi brez ustavljanja. V glavi pa mi je najbolj ostala interakcija na Vodnikovem domu. Tam je bila gospa, ki je pristopila z nenavadnim tonom. Najprej je vprašala, kaj se igramo, nato pa je vztrajala, da nisem Slovenka, ampak Indijanka, in da je ona edina, ki si mi upa to povedati v obraz, mislijo pa vsi enako kot ona. Ogromno ljudi me je to vprašalo, ker so videli perje in trakove. Veliko ljudi pa je projekt lepo sprejelo, na poti je bilo veliko spodbudnih besed, ljudje so se želeli fotografirati."
Ta odhod na Triglav se je zgodil po aferi Kredarica?
"Da. Sem razmišljala o tem, ali bo moja gesta razumljena, a sem to odmislila, ker to ni del moje zgodbe. Nič nismo mogli narediti. Idejo in odobritev od mentorja in akademije sem dobila leto in pol prej. Zaporedni dogodki na Triglavu so zgolj naključje."
Kje bomo lahko videli instalacijo?
"Otvoritev video-zvočne instalacije bo v Fotopubu v Ljubljani, potem bo šel Triglav naokoli, tudi na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v tednu univerze. RTV Slovenija je posnel dokumentarec v okviru oddaje Free spirits, trajal bo osem minut, objavljen bo drugo leto. Decembra bo v oddaji o slovenskih simbolih."
Kakšen je vaš odnos do rodnega Maribora?
"Zdaj imam Maribor zelo rada. Kot otrok sem imela probleme, ker so me imeli za Rominjo, s tem je bilo pogojeno moje počutje znotraj mesta. Romi se mi zdijo krasni, žal pa so v popolnoma marginalni in stigmatizirani poziciji. V srednji šoli sem čutila željo po svobodi, potovanjih, raziskovanju. Iti čim dlje od doma, najti sebe in umetniški smisel. Po nekem času pa začneš drugače gledati na domači kraj, rada se vračam. Odnos do Maribora je podoben odnosu s starši - ko si najstnik, jih ne moreš videti, ko odrasteš, pa jih ceniš in čutiš potrebo, da bi se z njimi družil in pogovarjal."
Se v prihodnosti vidite v mariborskem SNG-ju, kjer delata vaša mama in sestra?
"Bomo videli ... Mariborski teater mi je čudovit, lepe spomine imam na to hišo, na trenutke, ko sem bila v mamini garderobi in poslušala tapkanje baletk, ki gredo mimo, pa opevanje opernih pevcev in orkestra. Res je krasna hiša. No, če bi še jaz bila tam, bi bilo morda že malo preveč, če sta že sestra in mame, ne?"
Koliko ste v stiku s Prvim odrom Prve gimnazije Maribor?
"Premalo. Pred kakšnim letom sem bila na produkciji in bila navdušena. Veliko mi je dal Prvi oder. V nekem obdobju AGRFT-ja se je zdelo, kot da ni letnika brez Štajerca. Pozna se, da se dobro dela. Veliko priložnosti dobiš, spoznaš tudi svet in amaterski teater drugod."
Kakšne so vaše želje za Maribor?
"V Mariboru si ljudje želijo, da bi se dogajalo, v Ljubljani so vsak teden kakšne otvoritve, gledališke premiere, novi filmi ... s takšnimi dogodki bi na prireditve prišla tudi publika. Rada bi, da bi kultura zacvetela, da bi se noro dogajalo in da bi Mariborčanke in Mariborčani začeli izjemno obiskovati dogodke. Super bi bilo, da bi ljudje iz Ljubljane prihajali v Maribor."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
