(INTERVJU) Gregor Prosen, predstojnik Urgentnega centra UKC Maribor: "Za triažne medicinske sestre je pekel"

Le nekaj minut stanja pred urgenco in reševalna vozila pripeljejo tri ljudi - na vozičkih ali posteljah. Na vstopu v Urgentni center je tako imenovana infotočka, kjer bolnike pričaka medicinska sestra z vprašalnikom, na podlagi katerega se določi, ali gre bolnik v sivo ali belo cono, in nato dobi kirurško ali drugo oskrbo bolezni. Zato je zelo pomembno, da bolniki odgovorijo iskreno. Pacientov je na urgenci 150 vsak dan, čez vikend tudi 200. En izbruh covida-19 v bolnišnici lahko pomeni sedem sester v karanteni in eno na intenzivni negi, opozarja vodja urgence Gregor Prosen.

Za bolnike, ki niso neposredno ogroženi in kažejo znake prehlada, kar bi lahko bil tudi covid, kašljajo in imajo respiratorne težave, je, če so le dovolj pri močeh, bolje, da se naročijo pri svojem zdravniku in gredo na covid točko, kjer bodo testirani. Če se izkaže, da imajo covid bolezen, je na covid točki ambulanta posebej za to bolezen, če se bo stanje poslabšalo, bodo sprejeti v bolnišnico. "Ljudje, ki sumijo na okužbo, namreč še vedno prihajajo tudi na urgenco. Urgenca je še vedno na neki način trgovski center - vstopna točka za vse. Ampak v teh razmerah ne more delovati tako kot sicer," poudarja Gregor Prosen.

Vemo, da je bilo stanje na mariborski urgenci že v običajnih razmerah brez virusa velikokrat kritično, predvsem zaradi pomanjkanja kadra. Predvidevam, da se z epidemijo stvari niso izboljšale.

"Koronakriza je vse stare probleme samo še brezsramno razgalila in stopnjevala na tretjo potenco. Pacienti se ob nezmožnosti normalne obravnave drugje, pri drugih specialistih na višjih instancah, zatečejo tja, kamor je to možno. Tudi družinski zdravniki so zasedeni, primorani v čisto drugi način dela kot sicer. Urgenca pa je odprta 24 ur na dan, sedem dni na teden. Naval je z jesenjo le še večji. Poleti je bilo znosno, zatišje je bilo tudi v prvem valu, a kadrovske razmere so hude in sedaj ugotavljamo, da bo najhujše s sestrami. Kadrovski primanjkljaj je na celi črti, a z zdravniki imamo v Urgentnem centru UKC Maribor nekaj sreče - imamo kar nekaj specializantov urgentne medicine, pri pomožnih delih pomagajo tudi študenti, manjka pa ostalega kadra. Predvsem kvalificiranih medicinskih sester z izkušnjami na urgenci. Ne moreš jih dobiti ali izšolati v treh mesecih. Medicinskih sester na tako zahtevnih delovnih mestih, kot so urgence in intenzivne nege, v državi primanjkuje. Pa saj res ne bodo garale kot črna živina za patetičen denar in minimalne dodatke."

Sestre so z novim urgentnim centrom prevzele tudi breme triaže, to je razvrščanja pacientov po nujnosti. Kakšne so izkušnje?

"Tukaj so nesramnosti, nasilje nad njimi, 'k sreči' samo še verbalno. Vsakodnevno so poslane nekam, zlorabljene. To lahko kompenziraš mesec, dva, tri, leto ali dve, ampak sedaj vidim pri zaposlenih - naveličani so. Ni v redu. Gre za najbolj grozovito in ubijalsko nespoštovanje pacientov in tukaj moramo storiti nekaj kot mesto. Potem je tu delo ob vikendih, praznikih. Stanje se je počasi poslabševalo. Za mlade ljudi je urgenca razburljiva, vse, kar vidimo v filmih, je res, adrenalin in razburljivost sta, ampak v filmih ne vidiš skritega davka. Ko po nočni pelješ otroka v šolo, nekaj skuhaš in urediš doma, pa greš spet v službo. Vikendov ni, morda je en prosti vikend v mesecu. Če sta oba iz zdravstva, so otroci samorastniki."

Kaj bi izboljšalo stanje? Bolj pravičen plačni sistem?

"Nekaj je plačni sistem, ampak predvsem ni sprejemljivo, da te pacienti vsakodnevno zlorabljajo in preklinjajo. Zdravnikov ljudje ne izsiljujejo tako pogosto, predvsem za triažne medicinske sestre pa je pekel. Vzame ti voljo. Delamo čez vikende, velikokrat ne gremo niti jest, neskončno je nekih malih žrtev, nato pa poslušaš, kako si kriv, da nekdo čaka, in da 'te oni plačujejo'. Ampak na urgenci nismo krivi, 'da vam je odpadla kontrola 26. septembra'. Mi smo tukaj, da rešujemo to, kar se da danes rešiti. Lahko lajšamo bolečine, pogledamo laboratorijske izvide, ne moremo pa pričarati specialista ali CT-ja, ki naj bi bil opravljen ambulantno. Ne more biti urgenca nadomestek za vse, kar v sistemu že v osnovi ni v redu, sedaj pa razpada. Tako počasi izgubljaš voljo. Vesel si, ko nekaj uspe, ko gre na boljše, ampak težava nastane, ko padci niso uravnoteženi z vzponi."

Kako sistem deluje sedaj? Vendarle je veliko postopkov, preden človek sploh vstopi na urgenco.

"Da, tudi tukaj nastajajo težave, ljudje si ne pustijo izmeriti temperature, včasih zatajijo simptome. Prebroditev te krize bo preizkušnja za celo družbo v vseh njenih porah in interakcijah. Če odpade osnovno zaupanje, bomo pač spustili vse v čakalnico in bo tam ducate ljudi, kot je to v običajnih razmerah. Pa ne bo 411 okuženih, ampak 4011. Potrebno je le zaupanje, da nosimo maske, upoštevamo higieno kašlja, da smo malo na distanci in si umivamo roke. Nič kaj več. Sem zagovornik miselnosti, da mora življenje iti dalje kolikor toliko normalno, le da malo prilagojeno. Ker številke okuženih in obolelih res skokovito rastejo, urgence in zdravstveni sistem pa tega ne bodo zmogli! Ob tej eksponentni rasti števila okuženih nam grozi kolaps zdravstvenega sistema!"

Verjetno tudi zaščitna oprema in drugi ukrepi upočasnijo delo na urgenci.

"Varnostni ukrepi v sivi coni so oblačenje in slačenje, delo v tej opremi. Najprej oblečeš osnovno opremo - zaščitni plašč, mrežo pod kapo, masko, vizir ali plinsko masko. Verjeli ali ne, v smučarskih očalih se naredijo lužice! Potem imaš meglo in lužice. Ničesar od opreme pa se ne smeš dotakniti in premakniti. Na vse to pride še vrhnja plast iz plastike. Pri vsakem kontaktu je treba ta 'kondom' zamenjati. V beli coni, kjer ni okuženih, imamo vsi rokavice, masko in očala. Rečeš, dobro, bom pač imel očala, ampak gre za serijske izdelke. Po pol ure te začne vse boleti, ker so pač narejena za neko drugo glavo, verjetno kitajsko. V vsem tem nisi okreten, niti spreten. In potem je treba čakati še na izvide brisov ..."

... bolnišnice vlagajo precej naporov v uporabo hitrih testov.

"Jih imamo, ampak pri njih ni enaka metoda kot pri standardnem PCR-ju, ki ga delajo na NLZOH. Ima nižjo zanesljivost, saj klasični PCR-testi pomnožijo virus in ga identificirajo. Pri hitrih testih pa je vse odvisno od tega, kar si našel z brisom. Nekaj odstotkov je zagotovo lažno negativnih. Upamo lahko, da bomo pri pacientih iz sive cone, kjer klinična slika kaže, da niso okuženi, lahko potrdili, da res niso. Upamo, da bodo malo olajšali življenje in pospešili tok bolnikov. Kot rečeno, sem zagovornik, da mora iti življenje naprej, a nova realnost je, da mora iti naprej drugače - počasneje, z mnogimi varnostnimi ukrepi. To bomo morali sprejeti. Nekako tako kot smo po 11. septembru sprejeli, da na letalu potujemo brez tekočin in kovinskih predmetov, in se navadili na stroge kontrole. Tako se bo sedaj treba navaditi na vprašalnike, merjenje temperature, morda hitre teste. Zagotovo pa bomo še nekaj časa v maskah, očalih in na distancah. Gre za kompromis, je srednja pot med tem, da gresta življenje in družba naprej, in varnostnimi ukrepi, ki so še vzdržni. Hitri testi imajo tukaj prostor, niso pa dokončna rešitev, čeprav se bo ta tehnologija izboljševala."

Veliko potujete, poznate urgence v tujini. Včasih imamo občutek, da je ravno pri nas najslabše. Kako je drugod?

"Še veliko slabše. Vedeti moramo, da smo prvi val v primerjavi z drugimi državami prešli zelo dobro, ukrepi so delovali. Med poletjem smo se sprostili, meje so se odprle. Mi smo se sprostili, Italijani imajo travmo še sedaj. Ampak tudi v Londonu, Bruslju, čisto vsi so improvizirali, vsi so si izrezovali maske z olfa noži, vstavljali filtre v maske za potapljanje ... To je bila ena sama velika improvizacija in poskus preživetja. K sreči je človeški um kreativen, k sreči je tukaj eksplozija strokovnih člankov, delijo se na socialnih omrežjih, vsak dan so kolegi izboljševali reči, jih delili, vsi strokovni članki na temo covida so odprti. To je bil ogromen plus za znanost. A prvi val smo dobro prešli, sedaj pa se prične ta utrujenost poznati. Sistem bo prizadelo to izčrpavanje. A v tujini je bilo še slabše. Morda imajo vsaj na zahodu nekoliko več resursov, da so se lažje postavili na noge."

Kaj pomeni za urgenco sistem ene vstopne točke, torej zapiranje bolnišnice? Tudi kadrovske okrepitve?

"Teoretično verjetno ja. Prvi val smo dobro preživeli tudi zaradi tega obrata, pomagali so specializanti, pripravniki, dodatne medicinske sestre, to so ogromni logistični premiki. Vse, ki niso navajeni tega dela, je treba priučiti, ampak so roke, ki želijo pomagati, kar je dobro. Ampak cena izpada vseh drugih specialnosti bo ogromna. To smo začeli opažati že v maju, ko so k nam prihajali predvsem starejši kronični bolniki. Ljudje so lahko mesec ali dva brez kontrol, brez obiska svojega zdravnika, nato pa se počasi, če nihče ne kontrolira bolezni, začnejo stanja slabšati. In ta paralelna cena obstaja, to je treba priznati. Mislim, da je pošteno reči, da noben sistem na svetu - morda le švicarski - ni bil tako močan, da bi se lahko obdržal, vzdrževal normalo naprej in se spopadel še z virusom. Treba bo priznati, da direktne in indirektne žrtve so in bodo. To je realnost, ki jo bomo morali v družbi sprejeti in premleti. Upam, da bomo v naslednjem letu tudi resetirali naše vrednostne sisteme, kaj želimo kot družba, kaj si lahko privoščimo, kaj lahko postavimo na prvo mesto in kaj bomo naredili za starejše, za obolele, za tiste na robu, da bodo tisti v sredini lahko delali. Predvsem paliativa je ključna."

Starejši so bili torej prve žrtve zaprtega sistema.

"Da. Predvsem stvari, ki jih že normalno primanjkuje in so najbolj kompleksne - geriatrija, paliativa. Gre za subtilne zadeve, ki se pojavljajo postopoma. Na urgenci ukrepamo, zakrpamo, ampak vse to postane modus premoščanja, kar pač zmoremo. Velika napaka je bila gonja glede 'seznamov'. To je bilo popolnoma zlorabljeno, sfabricirano in povem, da to, kar so moji kolegi skušali po najboljših močeh in formalno pravilno narediti - torej določiti, kaj je za posameznega pacienta najboljše -, bi mi morali delati že 20 let. To bi moralo biti udejanjano že vsa ta leta. Tako pa obnemogle, paliativne bolnike vozimo levo, desno, gor in dol. Ob vsej modernizaciji v medicini, napetosti v smislu, kaj vse mi pripada, se predvsem, ko gre za paliativo, izgubi človečnost. Starejših, obnemoglih, ljudi na koncu življenja ne vprašamo, kaj bi oni radi, kako bi želeli umreti, preživeti zadnje dneve, tedne. Pa verjemite, da nihče ne bi izbral zmrzovanja pod rjuho na urgenci ali celo v šotorih. Družba bo morala spet sprejeti, da je čas za delo in zabavo, življenje, in da pride tudi jesen življenja, čas za bilanco, čas za biti s svojim staršem, ga držati za roko in mu pustiti oditi. Nič ni narobe, če odide doma. Rešilec in urgenca sem ne spadata, najhuje je, ko takšni pacienti umrejo na poti v rešilcu. Mi lahko oživljamo, a oživiti ne moremo, svojci pa imajo slabo vest in se sprašujejo, ali so ali niso naredili dovolj. Po drugi strani pa slutijo, da je mama samo hotela biti doma in oditi v miru. Potreben je reset družbe in njenih vrednot."

Kakšna je povprečna starost na urgenci?​

"Krepko čez 60 let, mladih je nekaj na dan. To je v samem bistvu uspeh medicine, ampak sistem je še vedno rigiden, naravnan na miselnost iz 70. in 80., ko je bilo treba delovni narod čim prej rehabilitirati in poslati nazaj v tovarne. Urgenca je v svojem načinu ultimativno groba veja medicine, pripeljemo se z rešilcem, 'vdremo' v stanovanje, luči, ovinki, premetavanje, kateter, igle, vse je hitro. V imenu reševanja življenja že, ampak o tem, kako želimo umreti, bi se morali kot družina in posamezniki vprašati prej, o tem razmisliti, še preden nastopi 'urgenca'."