(INTERVJU) Jasna Cajnko: Ne razumem, zakaj je covidni bolnik v bolnišnici vreden 8000 evrov, pri nas pa 80 evrov

Štirje tedni minevajo, odkar v domu niste zabeležili nove okužbe. Tudi pri vas se stanje umirja.

"Pri nas se je okužba širila na nenavaden način. Slaba stran je bila, da je tako dolgo trajalo in je bilo za vse nas psihično naporno, povezano z daljšimi obdobji izolacije in z manj obiski, kar je obremenjujoče. Dobra plat je bila, da smo imeli ves čas zadeve pod nadzorom. Naenkrat je bilo največ 37 okuženih stanovalcev. Nismo se soočali z večjo odsotnostjo zaposlenih, čeprav jih je skupaj zbolelo več kot polovica, ampak na srečo niso zboleli naenkrat. Zadevo smo ves čas lahko sami obvladovali. Velik kamen se nam je odvalil od srca, ker smo videli, da zmoremo."

Ste eden redkih domov za starejše, ki ste imeli takšen potek.

"Nekaj nas je. Tudi v domu v Fužinah in Šentjurju je šlo tako počasi. V resnici menim, da je eden od razlogov, zakaj se je virus širil tako počasi v tem, da smo obolele manj selili. Smernice in algoritmi, ki smo jih dobili za ravnanje v času covida, so bili v glavnem pripravljeni za bolnišnice, domovi smo vse kaj drugega. Še pred izbruhom virusa pri nas smo v naši skupini za obvladovanje bolnišničnih okužb, v kateri imamo tudi dr. Boženo Kotnik Kevorkijan, infektologinjo in vodjo strokovne skupine koordinatorjev pri ministrstvu za zdravje za podravsko regijo, opredelili, da je siva cona soba stanovalca. Tako v domu nismo imeli posebnih prostorov za sivo cono, ker bi to pomenilo, da bi stanovalce dvakrat selili. Najprej iz njihove sobe v sivo cono, nato iz sive cone v rdečo. Čeprav sem socialna pedagoginja, menim, da se pri vsaki selitvi virus še dodatno prenaša. Zelo je pomagalo tudi, da imamo renoviran dom, da imamo dober prezračevalni sistem."

Koliko stanovalcev je zbolelo? Koliko je že cepljenih?

"Okuženih je bilo 84 odstotkov stanovalcev in 51 odstotkov zaposlenih. Cepljenje pa poteka za stanovalce in zaposlene še vedno prioritetno, cepljenih je 49 odstotkov stanovalcev, nekateri so po cepljenju zboleli in so zato všteti med obolele in cepljene. Strokovnjaki povedo, da je tudi po cepljenju mogoče še dva do tri tedne zboleti. Pojasnili so nam, da je virus že bil prisoten, stanovalci so sicer asimptomatski, že okuženi in cepivo še ni zaščitno delovalo. Upoštevati moramo tudi šestmesečni rok prebolevnosti po covidu. Prvi preboleli so bili že dvakrat cepljeni. Zaposlenih pa je cepljenih 17 odstotkov. Pri zaposlenih zelo spodbujamo ozaveščenost glede cepljenja in kaj to pomeni v poklicu, kot je naš. Čez dva meseca bom delala polnih 38 let v sociali in nikoli nismo bili izbrani pred drugimi poklicnimi strukturami. Omogočena nam je prioritetna dostopnost do cepljenja, pa četudi zaradi tega, da s tem ščitimo naše uporabnike. Zdaj, ko sem cepljena, sem mnogo bolj mirna, ker verjamem, da ljudi ne ogrožam. Meni to ogromno pomeni. Zavedanje, da cepljeni ne predstavljamo nevarnosti, se kaže vse bolj pri mojih sodelavcih. Že preboleli zaposleni sprašujejo, kdaj bodo na vrsti za cepljenje."​

Vsakotedensko testiranje učiteljev, trgovcev, branjevcev sproža burne debate. Kaj pa vaši zaposleni?

"Testiranje najmanj enkrat tedensko smo začeli v začetku decembra. Zavedamo se, da je pomembno, da zdravi prihajamo na delovno mesto. Niti en zaposleni ni rekel, da se ne gre testirati. Ko pa je bil v gospodinjski skupnosti dodaten rizični stik, torej vsakič, ko je kak stanovalec ali sodelavec zbolel, je bil avtomatično še dodaten bris za vse. Celotna situacija res ni preprosta. Od prvega dne prihajamo vsak dan v službo. Za dvojne strahove gre, kaj lahko prinesemo v dom in kaj lahko odnesemo domov. To so stiske, ki jih nosimo že eno leto. Tudi mi imamo družine, bolne družinske člane z rizičnimi diagnozami. Žal se je moji sodelavki, ki se je cepila in obolela, zgodilo, da je doma okužila moža, ki je nedolgo nazaj pri svojih 60 letih umrl."

Covid vas je doletel jeseni.

"Zahvaljujem se vsem energijam, da se to ni zgodilo že spomladi. Imeli smo se čas psihično pripraviti, razmisliti, imeli smo osebno varovalno opremo. Resnično bitko so bili tisti domovi, ki jih je okužba doletela lani spomladi, ko se je o virusu vedelo manj kot danes. Bili so še bolj sami sebi prepuščeni z obolelimi stanovalci, ob tem, da so bile bolnišnice prazne."

"Opravičiti bi se morali vsem svojcem, ki so izgubili v tem času svoje drage, in opravičiti bi se morali vsem starejšim in starim ljudem," ste rekli lani. Bodo ljudje kdaj dočakali opravičilo?

"Ko sem to rekla, so se nekateri državniki po svetu že opravičevali. Mislim, da se pri nas ne bodo. Vem, da se z opravičilom ne bo nič spremenilo, ampak gre za uvid in za sposobnost priznati, da nekaj ni bilo dobro. Še vedno se zgrozim, ko o tem razmišljam. Cel svet se je tako odločil, da bo bolnišnice pustil prazne, jasno je bilo povedano, da so bolnišnične kapacitete namenjene za morebitno obolele druge državljane, ki ne živijo v domovih. Torej ob praznih bolnišnicah smo za obolele skrbeli v domovih za starejše. V improviziranih razmerah so se bile bitke za starejše. Cel svet je tako ravnal, celo Švedi, ki so šli čisto svojo pot. Le nekaj izjem je bilo, recimo Srbija, kjer so starostnike premeščali v bolnišnice, pa so bili ena prvih držav, kjer so uvedli precej militanten sistem varovanja pred okužbo. Najbrž gre za vrednostni sistem naroda, ki dejansko vidi starega človeka drugače. Jaz si tega ne znam drugače razlagati. Pri njih je star človek pomemben tudi, ko ni več 'posebej uporaben, ne daje več in samo še troši'. Na Švedskem osebe, ki delajo v za družbo pomembnih poklicih, pred vpisom na študij testirajo z osebnostnimi testi, s katerimi ugotavljajo, ali so njihove značajske lastnosti naravnane k ljudem. Mislim, da bi tak test prišel še kako prav tudi pri nas, ne samo za te poklice, ampak tudi za naše poslance, za politike, za vse tiste, ki usmerjajo naša življenja. Vedeli bi, ali so sposobni biti usmerjeni k nam, k ljudem. Tako bi lahko bila družba drugačna, prijaznejša."

Je ta virus razgalil ta naš odnos do starejših, do starosti?

"Zelo. V vsaki ekstremni situaciji, kot je tudi ta epidemija, se pokaže, iz kakšnega testa smo ljudje narejeni, kakšna družba smo, kakšen odnos imamo do tistih skupin, ki so bolj ranljive in potrebujejo več pomoči soljudi."

V bolnišnici so za obolelega s covidom brez zapletov prejeli okoli 8000 evrov. Koliko ste dobili vi, ki ste prav tako za njih skrbeli?

"Toliko, kot je cena zdravstvene nege. V domovih največ 80 evrov. Prejemamo pa domovi za obvladovanje epidemije, nekje od sredine lanskega leta, proračunska sredstva za osebno varovalno opremo, prazne kapacitete, denar za izplačilo dodatkov za zaposlene, zaradi ogroženosti in/ali povečanega obsega dela ter za delo v sivi in rdeči coni."

Kako si to razlagate?

"Ko sem še študirala, že pred desetletji, je profesorica Gabi Čačinovič Vogrinčič rekla, da je sociala zadnji vlak družbe in bo to vedno ostala. In res še vedno je. Sociala skrbi za starostnike, delinkvente, 'norce', ki smo jih še pred nekaj desetletji zapirali v stare gradove na obrobjih mest, torej za ljudi, ki družbi nič več ne dajo, ki ne volijo, to niso osebe, katerih beseda bi se slišala in štela. Ne znam tega opredeliti drugače, ne razumem, zakaj je bolnik v bolnišnici vreden 8000 evrov, v domu za starostnike pa isti pacient/stanovalec 80 evrov. Ne vem, zakaj, to mora odgovoriti nekdo drug. V teh časih še več berem in sem spet prebrala Kugo Alberta Camusa, ki položi zdravniku Rieuxu v usta besede: 'Kugo bomo premagali samo, če bomo vsi pošteno in maksimalno dobro, kolikor zmoremo, opravili svoje delo.' Če bi mi vsi, ne samo v času epidemije, pošteno in maksimalno dobro opravljali svoje delo, v vseh segmentih družbe, bi bilo najbrž drugače in se ne bi spraševali, zakaj takšna finančna razlika in zakaj so bile bolnišnice prazne, starostniki pa v domovih, kjer so se zanje borili delavci, ki jih 70 odstotkov prejema minimalno plačo. Mislim, da je to vse povezano in da se tudi preko tega odraža odnos do starejših."

Čeprav gre za naše dedke, babice, tete, strice, tudi za dedke, babice, strice politikov, levih ali desnih.

"Plašnice si nadenejo ljudje ob tem. Ampak to je kratkoročno razmišljanje. Star pregovor pravi - ti očeta do praga, sin tebe čez prag. Slej ali prej se bo to pokazalo. Razmišljam o tem, da za tiste, ki potrebujejo največ pomoči, nimamo posluha in v tem obdobju so prav ti potegnili najkrajše, otroci, starostniki, invalidi. Ker dejansko družba ni zanje maksimalno dobro in pošteno poskrbela po svojih najboljših močeh. Otroci, ker še sami ne zmorejo, starejši in invalidi, ker več ne zmorejo, zato potrebujejo več pomoči nas, ki smo okrog njih, pa nismo tega naredili. Trdim, da smo se vsi v hišah, kot je naša, izjemno trudili. Oni so imeli samo nas in mi smo imeli samo njih, samo mi smo bili skupaj. To nas je zares povezalo."

Kolikokrat ste se počutili osamljene in same?

"Ne samo, da smo se počutili zelo osamljeno, doživljali smo nemoč. Vsa ta odgovornost težko leže na srce. Vendar zavedanje, da smo naredili pošteno in največ, kolikor je možno, daje moč, čeprav so, žal, naši resursi omejeni."

Covid je potisnil na naslovnice v ospredje domove za starejše, kadrovsko podhranjenost, slabo plačilo. Zelo glasno je bilo povedano, kaj je narobe, kaj bi potrebovali. Se kaj spreminja?

"V času ministra Gantarja so se ponovno začeli poskusi obravnave zakona o dolgotrajni oskrbi. Potem se je ustavilo. Vedno znova se ustavi. Žal, za zakonodajalca 'domski' nismo pomemben sogovornik, pri nobenem od vseh zakonodajalcih doslej, ki ta zakon že 20 let pripravljajo. Ne jemljejo nas kot sogovornika, ki ima znanje in izkušnje. Tako, kot nas niso spraševali ves čas korone. Zdravniki so glasno povedali, kako moramo delati in kaj ne delamo prav. Eminenten zdravnik s terciarnega nivoja zdravljenja je vehementno izjavil, da se okužba širi, ker v domovih zaposleni ne upoštevamo smernic in ne nameščamo pravilno varovalne opreme. Pa je čez čas tudi v tej eminentni kliniki obolelo večje število zaposlenih in pacientov. Tako kot pri obvladovanju covida v domovih za starejše delamo po smernicah in algoritmih, ki nam jih drugi zapišejo, tako nam tudi drugi pišejo zakon o dolgotrajni oskrbi. Tega nam zdaj piše minister za zdravje."

Pa poveste, kaj potrebujete?

"Seveda. Preko skupnosti socialnih zavodov. Ne samo o zakonu o dolgotrajni oskrbi. Konkretno smo povedali tudi, da imamo težave pridobiti zdravstveni kader, fluktuacija je velika. Predlagali smo, da bi skrajšali postopke nostrifikacij za zaposlene z območja bivše Jugoslavije. Imamo od tam nekaj izjemno pridnih, celo z diplomo diplomirane medicinske sestre. Ampak ti postopki nostrifikacij so silno dolgi, čeprav je to za nas pomemben vir novega kadra."

Ali ne bi bilo bolj smiselno omogočiti dostojne plače, zmanjšati odhod v tujino tudi s povečanjem normativov?

"Seveda. Nemčija je leta 2018 začela sistematično promovirati poklice negovalcev, kot se pri nas promovira vojska. Pa ne samo tako, da jih je dobro ovrednotila, pač pa, da dajejo pomen temu in drugim poklicem, ki jih družba potrebuje, in jim tako dvigujejo vrednost. Tako postajajo ti poklici cenjeni. Vse to so različni načini, kako bi lahko promovirali poklice, ki jih vsaka družba potrebuje, in istočasno poskrbeli za to, da so dejansko naši uporabniki v varnih rokah. Primerni kadrovski normativi bi sočasno omogočili boljše pogoje zaposlenim. Pomembno je tudi, kakšni so ljudje, ki delajo v domovih za starejše, ker moraš imeti rad stare ljudi, ki so drugačni, ker več ne zmorejo, potrebujejo vsakodnevno pomoč. Preprosto moraš biti človek z odnosom do ljudi. Zato je pomembno, kako vabimo in ali vabimo ljudi v take poklice in ali se bomo odločili, da je prav, da damo tem poklicem pravi pomen."

Država je pred kratkim podelila koncesije za opravljanje institucionalnega varstva v domovih za starejše. Kaj sporoča država, ki podeljuje koncesije zasebnikom, sama pa ne gradi domov?

"Sporoča, da bo sama v ta segment minimalno vlagala. Sistem, v katerem 70 odstotkov vseh stroškov plačujejo uporabniki, je že dolgo utečen in zato za državo cenejši. Ni pomembno, ali so domovi javni ali zasebni. Uporabniki bi morali imeti možnost izbire in država bi morala zagotoviti, da bi si starostniki lahko dom 'privoščili', in da je oskrba v vseh domovih enako kvalitetna. Nikoli ne more biti prav, da nekdo 40 let dela in si ne zasluži na stara leta dostojnega in varnega bivanja v domu. Zato me zaboli in ne razumem izjave zdravnice, da bi bilo zelo prav, da bi bili posebni domovi narejeni za zdravnike. Prav zabolelo me je. Kaj in zakaj bi moralo biti drugače za zdravnike kot za nas ostale?"

Kaj v minulem obdobju ni bilo prav in se ne bi smelo ponoviti?

"Dva vidika sta bila zelo narobe, ko smo varovali stanovalce pred covidom, in nas niso želeli slišati. En je zdravstveni. V takšnih sistemih, kot je dom starejših, je prenos bistveno večji kot v bolnišnici, ker je tu skoncentrirana rizična populacija, obenem pa so prostorske danosti neprimerne za obvladovanje okužbe. Drugi vidik je, da smo odvzeli stanovalcem, ki so pri nas doma, pravico, da so doma. Mi smo šli domov, smo se lahko doma svobodno gibali, počeli stvari, kot smo jih želeli. Stanovalcem smo odvzeli dom in domačnost. Ko so zboleli, smo jih po navodilih zaprli v sobo, in ko so preboleli covid, bi jih morali po pravilih ponovno zapreti v sobo, ko je kdo v nadstropju zbolel. Tako bi bil lahko stanovalec tudi po štiri mesece po 24 ur na dan zaprt v sobi. V našem domu smo ravnali malo po svoje. Ko so stanovalci covid preboleli, torej običajno po 14 dneh, so se družili v stanovanjski skupnosti, se med seboj pogovarjali, si skuhali kavico, se gibali. V domu imamo koncept gospodinjskih skupnosti, ki nam to omogoča."

Koliko smo pripravljeni na tretji val? Bo drugače?

"Za zdaj verjamem, da ne bo nič drugače, in mislim, da tudi na tretji val nismo pripravljeni. Sem v upravnem odboru Skupnosti socialnih zavodov in nisem seznanjena, da bi odločevalci na nivoju države pripravljali kakšne drugačne smernice in ukrepe. Trenutno se težave milijo in zakrivajo z izplačili stroškov, povezanih s covidom. Lani je bilo edinkrat v 17 letih, da smo se v domu soočali zaradi enormnih stroškov in izpadov prihodkov z likvidnostnimi težavami. Tako, kot stvari zdaj stojijo, bo čisto isto. Še vedno bomo imeli nekaj fasciklov s strokovnimi usmeritvami in napotki, algoritmi, kako moramo ravnati, pa če je to mogoče ali ne. Odločevalci bi morali priznati, da tako, kot je bilo, ni bilo prav, sprejeti drugačne odločitve, ampak za to mora biti volja, jaz pa nimam občutka, da ta volja dejansko je."