(INTERVJU) Štajerski družinski zdravnik leta 2021: Med menoj in bolnikom ni ekrana

Po več kot 40 letih dela v družinski medicini bi se še enkrat odločil za ta poklic. Po zaključeni ljubljanski medicinski fakulteti se je vrnil v svoj Maribor, kamor se je pri komaj treh mesecih preselil iz rodnega Celja. In dela kar v mestnem predelu, kjer je preživel mladost, v ambulanti v Jezdarski, zdaj začasno v Dvorakovi, nedaleč od svoje osnovne šole (zdaj OŠ Franceta Prešerna) in II. gimnazije, katere maturant je.

Že drugič zapored ste štajerski zdravnik leta. In to v času, ko je manj osebnega stika z zdravniki. In ko je naklonjenost ljudi zdravstvu zelo razdeljena.

"Osebni stik, ki je ključen pri obravnavi bolnika, v družinski medicini še posebej, pogrešamo vsi. Ne gre le za bolezen, ampak tudi za doživljanje bolezni. Treba je osvetliti vse dimenzije, poleg fizične in psihične tudi socialno, duhovno. Covid je način dela spremenil, osebni stik je pogosto zamenjala obravnava na daljavo. S sodelavci se trudimo, da bi, kolikor je le možno, normalno delovali. Nikogar ne zavrnemo, četudi ne izpolnjuje pogojev PCT-ja. Včasih grem koga pregledat kar v avto. Ljudem želimo dati občutek, da v teh težkih časih niso ostali sami, da se kadarkoli lahko zatečejo k nam. Zdravstvo daje od sebe vse, dela na robu svojih zmožnosti in tudi preko tega. Slovenski zdravnik ve svoj dolg."

Poslabšala pa se je dostopnost do zdravnikov. Opažate tudi vi že zamujene diagnoze, večje kronične težave, odlašanje s pregledi …?

"Ljudje v času covida, ki je trenutno v ospredju, zbolevajo še za drugimi obolenji, tudi takimi, ki zahtevajo hitro ukrepanje. Taki bolniki so kljub obremenitvam zdravstva obravnavani v najkrajšem možnem času. Kroničnim bolnikom skušamo dati občutek, da niso pozabljeni. Seveda obstaja nevarnost, da se kaka stvar odloži, kar se lahko odrazi v zdravstvenem stanju bolnika. Temu se skušamo izogniti, bodisi navežemo stik vsaj telefonično ali jih povabimo v ambulanto, tudi če sami ne čutijo te potrebe. Svoje bolnike poznamo."

V UKC očitajo, da preveč napotujete k specialistom, da so stopnje nujnosti zdravniške obravnave neustrezne … Najbrž ste tudi vi v stiski, ker želite pomagati ljudem, ki ne pridejo na vrsto.

"Težko je včasih. A ko se znajdeš v stiski, diagnostični ali terapevtski, uvidiš, da je potrebna pomoč kolega specialista, ki ima na določenem področju več znanja in izkušenj, ko narava bolezni narekuje specialistično obravnavo. In bolnika moraš napotiti. Treba si je postaviti meje svojih zmožnosti. 'Preženi, o bog, od mene misel, da zmorem vse', pravi v svoji zdravniški molitvi Mojzes Majmonid, že v davnem srednjem veku. Kolege specialiste tudi pokličem po telefonu in prosim za nasvet. Odziv je vedno pozitiven. So stanja, ko se lahko počaka. So pa tudi takšna, ki potrebujejo hitro ukrepanje. In v teh primerih vse teče nemoteno. Tega strahu ni. Gotovo pa so stiske ljudi, ki čakajo na obravnavo, velike. Vendar to je izven zmogljivosti zdravstvenih delavcev. Več kot delati se ne da. Ne zmoreš, čeprav bi rad. Upam, da se bodo stvari čim prej vrnile v ustaljene tirnice. Marsikaj bo treba nadoknaditi, a brez dvoma nam bo uspelo."

V dolgoletni karieri ste lahko spremljali spremembo pojmovanja zdravnika v družbi. Kako je delati danes proti delati nekoč?

"Še preden sem sam postal zdravnik, je bil zdravnik avtoriteta, njegovim navodilom je bolnik le ubogljivo sledil. V času mojega delovanja se je to temeljito spremenilo. Danes ne želimo pasivnega bolnika. Z bolnikom želimo vzpostaviti partnerski odnos. Želimo si bolnika, ki aktivno sodeluje v procesu zdravljenja, kar pomeni, da tudi sam sprejme del odgovornosti v tem procesu. Bolnika moramo obravnavati kot subjekt, enakopravno osebnost, biti mora seznanjen z načrtovanim zdravljenjem in se z njim strinjati. Le tako sodeluje z nami, kar je nujno za uspešno zdravljenje."

Ste zdravnik, ki gre tudi na dom. Kar je najbrž pomembno za obnemogle, ki ne morejo k vam.

"Hišni obiski, zdravljenje na domu, so ena prvobitnih oblik zdravniškega poklica. So sestavni del dela družinskega zdravnika. Obisk na domu omogoča spoznavanje bolnikovega najbolj intimnega okolja, njegove družine, kar je pomembno predvsem pri obravnavi kroničnih bolnikov. Žal so zaradi trenutne situacije obiski na domu omejeni na tiste najnujnejše."

Pravijo, da znate dobro prebrati ljudi. Rečete, naj vas pogledajo v oči in priznajo, koliko cigaret pokadijo.

"(Smeh.) Bolnik in zdravnik si morata zaupati. Zaupanje je temelj njunega odnosa. Bolnik ti pove vse, če ga prav vprašaš. In v komunikaciji se lahko vedno še kaj naučiš, od vsakega bolnika."

Sproti se morate učiti tudi o tehnologiji, ki gre hitro naprej. Kako sledite temu napredku?

"Moram priznati, da do pred nekaj leti o računalnikih nisem vedel skoraj nič. Ko so prodrli v naše delo in brez tega nismo mogli več opravljati svojega dela, sem se pač priučil. Znam toliko, kolikor je potrebno za moje delo. Nisem pa vešč sodobnih tehnologij."

Vas bolniki še dovolj gledajo v oči ali vas več časa vidijo v profil, medtem ko pišete izvide v računalnik?

"Računalnik imam za hrbtom. Med menoj in bolnikom ni ekrana. Ko je bolnik tukaj, se posvetim njemu, ko končava, 'se posvetim' računalniku. Da bi se pogovarjal z bolnikom in istočasno tipkal? Ne znam."