Miha Dajčman
"Naj to ne bo zgodba o meni, ampak pišite o pihalni godbi," ob začetku prosi Marjan Janžek, letošnji dobitnik zlate plakete Zveze kulturnih društev občin Kungota, Pesnica in Šentilj za dolgoletni prispevek pri Kulturnem društvu Pihalni orkester občine Šentilj - Paloma. Nasmejan nas je sprejel v domačem Ceršaku. "Nisem prestrašen zaradi koronavirusa, le pridite," je odvrnil na vprašanje, ali pogovor naredimo kar po telefonu. In nato ob obisku (ob upoštevanju varne razdalje) že kazal svojo glasbeno sobo.
"Kobača ji pravi moja žena. Tja so včasih dali kokoši. Ko ženo razjezim, mi reče, idi v svojo kobačo, ker je ta po njenem neurejena," vedre volje pove, ko pokaže del svojega arhiva ter prvi bariton in boben, glasbilo, na katerem je pred 61 leti začel svojo pot v Pihalnem orkestru občine Šentilj - Paloma, ki mu je posvetil velik del svojega življenja. Toliko let je že zvest, zanesljiv in neumoren član tega kulturnega društva. Zadnjih 26 let je njegov predvodnik, član orkestra, ki koraka spredaj in s palico daje signale drugim članom. Je tudi kronist društva in skrbno hrani obsežno dokumentacijo o delovanju orkestra, o njem pa z največjim veseljem razlaga.
Začel kot bobnarček
Svojo glasbeno pot v godbi je Marjan Janžek pričel leta 1959 kot bobnarček v ceršaški godbi DPD Svoboda pod vodstvom dirigenta Jožeta Matjašiča. Še pred tem je igral harmoniko, a ga je bolj pritegnilo sodelovanje v skupinskem izvajanju glasbe, z diatonično harmoniko pa to ni bilo mogoče, pove. Oče ni imel denarja, da bi mu kupil klavirsko harmoniko, zato je torej pristal pri bobenčku, oče je takrat igral veliki boben. Matjašič je Marjana naučil osnovne ritme in tako je kasneje poprijel za tolkala, ki so jih v godbi potrebovali. Do leta 1980 je igral tolkala - boben in činele, nato še bariton, ki ga igra še danes. "Prvi nastop je bil na eni od proslav v tovarni. Igrali smo slovensko uverturo iz slovenskih narodnih pesmi. Parkrat sem moral udariti enostaven ritem, niti cele skladbe nisem igral, a sem bil neizmerno vesel in ponosen," se še spomni prvega nastopa.
Domači ga kličejo Franci, Frančko pri godbi, po očetu Francu, ki je bil prav tako predan godbi, 40 let je bil predsednik društva. Od njega je tako dobival izkušnje pri organizaciji dela v orkestru, od leta 1975 je Marjan nekaj časa kot koordinator pripravljal in vodil večino aktivnosti s člani društva. Vse od leta 1969 je redni član godbenega odbora, v letih od 1996 do 1999 je bil tudi predsednik društva, nekajkrat pa tudi podpredsednik. Ob naštevanju vseh funkcij v društvu Pihalnega orkestra občine Šentilj - Paloma 72-letni Janžek postreže še s šalo: "Ves čas sem v godbenem odboru za 'hantle delat'." Petdeset let je predstavnik orkestra v Zvezi kulturnih organizacij Maribor, v svetih območne izpostave JSKD Pesnica ter član komisij in drugih organov ZKD Kungota, Pesnica in Šentilj. "Po izjavi Vide Koren sem na sejah Zveze kulturnih društev Maribor - Pesnica od leta 1982 manjkal le dvakrat," pove z nasmehom na obrazu.
Janžkova pripadnost pihalnemu orkestru, ki se izkazuje v njegovih stavkih z anekdotami in zgodbami, se kar ne konča. Veseli ga, da so člani društva s preigravanjem v preteklosti večkrat dosegli zavidljiv glasbeni nivo. Pa čeprav sam ni šolan glasbenik. Ponosen je, da so razvili glasbeni prapor, leta 1984 predstavili glasbeni izdelek na gramofonski plošči in televiziji ter začeli sodelovati s kolegi čez mejo, z Musikvereinom Spielfeld. S ponosom Janžek pokaže bilten orkestra, diplomsko delo o nastanku in razvoju društva, pri katerem je sodeloval s svojim obsežnim arhivom, ter vse druge članke in objave.
V obrazložitvi nagrade ZKD so zapisali, da se Janžek zaveda moči sodelovanja vseh v orkestru, pomembnosti rednih vaj in udeležbe na nastopih. Žal mu je, da v teh dneh ni vaj, obžaluje, če bo odpovedana celo prvomajska budnica, ko se Pihalni orkester občine Šentilj - Paloma na meji sreča s kolegi iz Avstrije. Druženje s kolegi in vaje v novem godbenem domu, ki ga imajo v Ceršaku, mu zelo manjkajo.
Občina največji financer
Znan je tudi po vztrajnosti pri pridobivanju donatorskih sredstev. S podporno članarino delavcev Palome so člani orkestra prišli do več inštrumentov in opreme. S sogodbeniki se je vrsto let zavzemal za to, da bi tudi v Šentilju imeli glasbeno šolo, s tem pa bi godba pridobila mlade izobražene godbenike. "Nagovarjam mlade, da bi se spremenilo. Slika ni lepa, če je spredaj stari godbenik," se na svoj račun pošali Janžek, ki v 35-članski godbi zaigra tudi kak drugi inštrument.
"Naš pihalni orkester je poimenovan po občini Šentilj, sedež orkestra pa je bil vedno v Ceršaku," še ponosno pove krajan Cirberga, kot imenujejo Ceršak. Občina Šentilj je po letu 1993 največji financer društva, saj je prišlo po osamosvojitvi do usihanja gospodarstva, ki je pred tem pomagalo društvu. Janžek je vesel, da domači podjetniki, tovarne in zveze društvu še vedno pomagajo. Razloži, da je bilo leta 1970 v Tovarni lepenke Ceršak, ki je bila prvi podpornik društva, zaposlenih 700 ljudi, danes jih je dvanajst. "Po združitvi tovarne s Sladkim Vrhom lepenke niso bile več potrebne."
"Rad bi pomagal tudi pri obeležitvi 90-letnice, ki bo čez tri leta"
Tudi v drugih zasedbah
Od leta 2002 je Janžek tudi član Godbe veteranov Štajerske Ervina Hartmana, v kateri ima status veterana prve stopnje, je član godbenega odbora ter gospodar opreme in društva. "To je Hartmanova imenitna pogruntavščina. Mi, ki ne zmoremo držati visokega nivoja igranja v matičnih orkestrih, smo pri veteranih še vedno uspešni. Nekateri so stari tudi 90 let." Občasno zaigra še v Gasilski godbi Pekre, kjer igra tenor.
"Mogoče me že na trenutke daje tudi spomin. Ko me žena pošlje po krompir, vmes v kleti pogledam, ali pipica tesni, potem pa se vrnem brez krompirja. A če me vprašate, kaj smo leta 1986 igrali v unionski dvorani in kdo je bil dirigent, bom takoj naštel," pove še eno od svojih mnogih šal. Družinsko ljubezen do godbe je predal hčerki, ki v godbi igra saksofon, njen partner pa je dirigent.
