Barbara Gavez Volčjak
V Slovenski ulici v Mariboru, nedaleč od službenega vhoda v gledališče, se skozi veliko izložbeno okno zazremo v pisan fantazijski svet galerije Petrina, ki letos praznuje 20-letnico delovanja. Lastnica galerije Petrina Vake slika že od otroških let. Njene slike so živahen preplet toplih, radoživih barv in fantazijskih motivov, ki izhajajo iz narave in njene podzavesti. "Ko slikam, se povsem prepustim svojim mislim, zato so moje slike iskrene in v njih vsak gledalec lahko najde kaj drugega," pravi sogovornica.
Že v otroških letih so jo privlačile slike in galerije, "kot druge otroke privlači lunapark", obiskovala jih je, kjerkoli se ji je ponudila priložnost. V gimnaziji je kot obšolsko dejavnost izbrala slikarstvo pri profesorju Marjanu Remcu. Ko je v tretjem letniku za svojo sliko prejela šolsko Prešernovo nagrado, je bila prepričana, da si želi študirati na likovni akademiji. Starši njene želje niso podpirali, poleg tega je dobila štipendijo in obljubljeno službo, zato se je po študiju ekonomije zaposlila kot diplomirana ekonomistka poslovne informatike. "Po osmih letih dela kot poslovni informatik sem ugotovila, da mi bistveno bolj ležijo barve kot številke," razlaga, kako se je odločila zaposliti v moževem podjetju, kjer ji je delo dovoljevalo tudi več ukvarjanja s slikanjem.
Priznava, da je začela kot popoln samouk, a se je z veseljem udeleževala slikarskih tečajev in likovnih kolonij. Več let je aktivno sodelovala pri vodenju likovnega društva Gabrijel Kolbič, ki ima svojo galerijo na Zgornji Velki. Na začetku svoje slikarske poti je v iskanju lastnega likovnega izraza za nasvet, kako naprej, prosila tudi akademskega slikarja Ota Rimeleta. "Rekel mi je, naj delam, kar mi je všeč, in naj se ne obremenjujem s slogi. Za ta nasvet sem mu še danes hvaležna, kajti dal mi je veliko svobode," pravi Petrina Vake. Pojasnjuje, da je sprva slikala s štafelajem na prostem v naravi. Slike so bile realistične. Na njih so prevladovali vsi odtenki zelene barve, ki naj je slikarji sploh ne bi uporabljali. "Bila sem obsedena z zeleno barvo. V naravi si obdan s številnimi impulzi, vse raste, je v gibanju, svetloba se spreminja, ti pa hočeš - podobno kot impresionisti - uloviti trenutek, trenutek rastja, življenja. Ko sem pred dvajsetimi leti odprla galerijo in si v njej uredila atelje, pa se je moja barvna lestvica povsem spremenila, v ospredje so stopili rdeči, oranžni, rumeni odtenki, slike so postale abstraktne. V ateljeju si namreč sam s sabo, vodi te tisto, kar najdeš v svojih notranjih svetovih," pojasnjuje svojo likovno govorico.
"Če si v stiski, ne moreš slikati, sploh pa ne veselih slik"
Začetki njene galerijske dejavnosti niso bili lahki, priznava, čeprav jo je ves čas tolažilo dejstvo, da si eksistence ne zagotavlja s prodajo slik. "Če bi bila odvisna od tega, bi med mojimi motivi verjetno prevladovali temni toni. Če si v stiski, kako boš plačal položnice, ne moreš slikati, sploh pa ne veselih slik." Čeprav kupci k njej le redko pridejo mimogrede, s ceste, si je ustvarila krog strank, ki jim je njeno delo všeč in se vračajo po nove slike tudi po več letih. "Našli so me celo turisti iz Nizozemske, ki so bili med dopustom v toplicah v Mariboru na izletu. Kupili so sliko in se naslednje leto vrnili po še eno," se spominja. Neka operna pevka, ki je gostovala v Mariboru, je kupila njeno sliko, "ker lahko ob njej meditira". V dvajsetih letih se je nabralo veliko zanimivih zgodb. Zaveda se, da k njej ne zahajajo tisti, ki želijo imeti v stanovanju ali hiši zgolj dela akademskih slikarjev, vendar je prepričana, da je dovolj takih, ki so jim njene slike všeč zaradi iskrenosti, živahnosti, barvitosti in pozitivne energije, ki jo izžarevajo.
Vsaka njena slika je unikat, narejena je samo enkrat in ima svojo zgodbo. "Sliko pogosto starši kupijo otrokom ob poroki, diplomi ali podobnem pomembnem dogodku, ker menijo, da so moje slike moderne, optimistične in primerne za mlajšo generacijo. Veliko strank pa prihaja zato, ker so bili z nakupom prve slike zadovoljni in jih še po več letih spravi v dobro voljo - ali pa v njej odkrivajo vedno kaj novega in drugačnega," meni ustvarjalka. Priznava, da v promocijo svojega dela ne vlaga veliko, ker čas raje namenja slikanju. Poleg tega ne zaupa prodaji slik prek spleta, ljubše ji je, če ljudje pridejo v galerijo in jih vidijo v živo. "Zanašam se na misel nekega galerista, ki je rekel, da vsaka slika najde kupca, treba je le imeti čas in potrpljenje."
Slik drugih avtorjev ni nikoli prodajala, kvečjemu je komu svetovala, kje naj poišče galerista. Za konkurenco sicer pravi, da je dobra. V Mariboru galerije pokrivajo različna področja, je pa Galerija Petrina edina, ki prodaja zgolj lastne slike. "Prirejala pa sem razstave del drugih slikarjev, organizirala predstavitve knjig in razne druge dogodke," opisuje povezovanje ustvarjalcev v Mariboru. Organizirala je tudi otroške likovne tečaje. Ponosna je, da je ena od takratnih učenk danes uspešna študentka grafičnega oblikovanja v Amsterdamu.
Načrte za praznovanje dvajsetletnice galerije ji je za več tednov zmotila poškodba gležnja, zaradi katere je za nekaj tednov obležala. "Sem pa ta čas izkoristila za dokončanje otroške slikanice o pavu Pavleku, ki bo izšla oktobra. Z njeno predstavitvijo bom najbrž počastila okrogli jubilej," sklene Petrina Vake.
