Kako je invalid brez obeh nog Goran Šrok, eden od najbolj prepoznavnih prodajalcev časopisa Kralji ulice v Mariboru, skoraj pristal na cesti

Goran Šrok, eden od bolj prepoznavnih obrazov prodajalcev Kraljev ulice, je bil dolgo brezdomec, tudi v času, ko so mu zaradi bolezni morali odrezati nogo. Po tem se je odločil za zdravljenje alkoholizma. Več mesecev je bil iz tega razloga na mariborski psihiatriji, po uspešno zaključenem zdravljenju pa mu je njegova zagovornica Simona Ratajc, takrat v vlogi koordinatorke obravnave v skupnosti, najprej uredila začasno tritedensko namestitev v domu upokojencev. Potem je do namestitve v prehodno stanovanjsko skupino Zavoda Franko bival v hostlu Pekarna. V zavetišču za brezdomce namreč ne morejo sprejeti invalidov na vozičku.

Od prve amputacije je minilo skoraj pet let, kasneje so mu morali odrezati še drugo nogo in od tedaj je povsem odvisen od vozička. Te dni je bil spet na tem, da ostane brez strehe nad glavo. V prehodni stanovanjski skupini Zavoda Franko - te so namenjene uporabnikom z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, predvidoma za dve leti - zdaj živi tri leta in pol, zavod pa je podal na sodišče tožbo za njegovo izselitev. Odnos med Šrokom in Zavodom Franko se je namreč povsem porušil.

Zapišimo kar takoj, da se je zgodba še pred drugo obravnavo na sodišču zahvaljujoč Javnemu medobčinskemu stanovanjskemu skladu Maribor srečno razpletla: Šrok bo 10. februarja z Javnim medobčinskim stanovanjskim skladom podpisal pogodbo za bivalno enoto za eno leto. A kaj, če se ne bi? Bi brezdomec na invalidskem vozičku pristal na cesti?!

Nekateri težko živijo sami, nekateri pa z drugimi

V stanovanju Zavoda Franko so trije uporabniki. Šrok sam pove, da zna povzdigniti glas, ko ga stvari vržejo iz tira. Tako se je občasno zgodilo tudi v odnosu do sostanovalcev (z enim se je ujel, z drugimi je občasno prišlo do sporov) in tudi do zaposlenih Zavoda Franko, predvsem do direktorice Ive Anžlovar. Z večino delavk, pravi, se je dobro razumel. Dvakrat je zaradi njegovega vpitja direktorica poklicala policijo. Prizadelo ga je, ko je poklicala policijo, ko je prišel iz bolnišnice po drugi amputaciji. Soočal se je z izgubo še druge noge, ni vedel, kako si organizirati življenje, kako bo uporabljal stranišče, kopalnico, prišel je nov stanovalec, za vselitev katerega so ga prej poklicali samo po telefonu. "Vem, da se razburim, a tak sem, ne morem se spremeniti," pravi in doda, da v resnici nobenemu nič noče.

"Ljudje, ki pridejo skupaj živet, se ne poznajo, nekateri se ujamejo, drugi ne. V stanovanjskih skupinah je treba nameniti precej časa in dela ravno urejanju odnosov med ljudmi, ki zaživijo skupaj s številnimi stiskami in večinoma težko zgodovino," pravi Simona Ratajc. In še opozarja: "Nekateri ljudje težko živijo sami, nekateri težko z drugimi in za ene in druge bi morale biti na voljo skupnostne rešitve. Pa jih ni oziroma ne dovolj. Tu se bo moralo na sistemski ravni še marsikaj urediti, da bo dezinstitucionalizacija v praksi zares uspešna. Vse te dejavnike je treba upoštevati ravno pri stanovanjskih rešitvah v procesih dezinstitucionalizacije."

Polno predsodkov, ovir

Zavod Franko Goranu Šroku očita, da ni aktiven pri iskanju stanovanja, on pa očitke odločno zavrača: "Od začetka iščem, ampak več kot vprašati ne morem." Do najemniškega stanovanja na zasebnem trgu je invalidu na vozičku zelo težko priti, pravi tudi Simona Ratajc: "Že tako jih je malo primernih: ponekod so stopnice, drugod ni dvigala ... Zavod Franko mu je prinašal oglase, na nekatere je poklical, a ko je povedal, kako in kaj, so mu rekli, naj ne hodi na ogled, ker mu ga ne bodo oddali. Skupaj sva šla na ogled par stanovanj, enkrat sva bila že skoraj prepričana, da bo najem uspel, a si je nato lastnica premislila. Lastniki imajo polno pomislekov, bojazni pri oddaji stanovanja invalidu. Tudi zaradi tega bi morala država še posebej poskrbeti za te ljudi."

"Za neprofitno stanovanje dajem prošnje, a sem na listi na več kot 500. mestu. Želim si, da bi od stanovanjskega sklada dobil vsaj eno majhno stanovanje, četudi bi ga bilo treba urediti - sam bi za to poskrbel," je dejal Šrok.

Preko sodišča do izselitve

Kako v Zavodu Franko, ki pomaga ljudem s težavami v duševnem zdravju, pojasnjujejo, da na sodišču od svojega uporabnika zahtevajo deložacijo, ki sodi med najbolj stresne življenjske situacije?

"Ves čas smo ravnali etično in humano, iskali smo rešitve, a potem smo se - to je bila zadnja možnost - odločili, da začnemo postopek za izselitev na sodišču. Tudi po tem, ko smo odstopili od dogovora o sodelovanju, smo mu ponudili pomoč pri iskanju stanovanja, vključili CSD Maribor, JMSS Maribor," pravi direktorica Zavoda Franko Iva Anžlovar. "Že leta 2019 je ugotavljal, da mu skupno sobivanje ne ustreza, zato smo iskali zanj samostojno stanovanje, mu ponudili tudi vključitev v naš drugi program, ki zagotavlja strokovno podporo in pomoč pri samostojnem življenju. V letu 2020 se kljub navedbam, da išče, stanje ni spremenilo, postavljali smo roke, ki pa se jih ni držal. Prinesli smo mu okoli deset oglasov za stanovanje, vsa so bila primerna za osebo s telesnim hendikepom - naše spremstvo je zavrnil, razen v primeru, ko je vnaprej vedel za oviro glede dostopa."

Pravi še, da Zavod Franko Maribor "uporabnikom zagotavlja namestitev, vendar k temu sodita tudi psihosocialna pomoč in drugo na podlagi osebnega načrta. Gospod je večkrat naše obiske zavračal, v stanovanju pa je želel še naprej bivati, to pa ne gre. V letu 2021 smo upoštevali njegovo željo, da bo iskal stanovanje izključno s svojo zastopnico." Potrdi tudi, da so zavrnili mediacijo, in sicer "na predlog odvetnice, da bi se zadeva ne zavlekla, in zaradi njegovega nesodelovanja ob reševanju situacije. Obravnava na sodišču je bila skrajna opcija, saj smo ponovno sklicali sestanek s CSD Maribor, JMSS Maribor in Kralji ulice Maribor, vendar se sestanka ni udeležil. Kasneje smo podali prošnjo za dodelitev izrednega neprofitnega stanovanja na stanovanjski sklad posebej za reševanje te izredne situacije."

Pri njegovi preselitvi vztrajajo: "Imamo ničelno toleranco do nasilja, kamor sodi tudi psihično nasilje. Predlagali smo mu vključitev v programe Društva za nenasilno komunikacijo, a jo je zavrnil. Naša stanovanjska skupina je za osebe s težavami v duševnem zdravju, ki so še posebej občutljive za tovrstne dražljaje, in ne gre, da v stanovanjsko enoto zaradi enega uporabnika ne moremo nameščati drugih. Ne gre tudi, da se žaljivo vede do delavk in zavrača sodelovanje."

Potrebovali bi več začasnih bivalnih enot

"Pogrešamo več možnosti za začasne bivalne enote in za namestitve 'brez birokracije' za primere, ko je namestitev treba najti hitro in ni na voljo. Še posebej za osebe s posebnimi potrebami. Pojavlja se vedno več specifičnih potreb ljudi," pa pravi Marjana Bravc, direktorica CSD Maribor.

Največji problem je prav takrat, ko je treba hitro najti rešitev - takrat so tudi na centru v stiski, pravi Bravčeva. "V Mariboru bi potrebovali še vsaj enkrat toliko začasnih bivalnih enot, kot jih je sedaj, predvsem za namestitve posameznikov, nekaj pa tudi za družine. Zagotovitev bivanja je osnova za vse ostale pomoči: od podpore in spremljanja do osebne asistence in drugega," poudarja Marjana Bravc in opozarja na pomanjkanje sistemskih rešitev.

Na stanovanjskem skladu ponudili rešitev

Kot rečeno, invalid brez nog vendarle ne bo pristal na cesti. "Do neprofitnega stanovanja glede na uvrstitev ni upravičen, tudi za izredno dodelitev po pravilniku ne izpolnjuje pogojev, v začasno bivalno enoto pa ne more, ker niso prilagojene za invalida na vozičku," pojasnjuje direktorica Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor Irena Španinger.

Dodaja, da so zaradi akutnosti situacije iskali kakršno koli možno rešitev. "Edina možnost, da gospod zdaj dobi streho nad glavo, je, da eno naše prazno manjše enosobno stanovanje, ki je v pritličju in v katerega bo moral nekaj vložiti, prekategoriziramo v začasno bivalno enoto. Glede na to, da bi bil sicer upravičen do namestitve v začasne bivalne enote, in ker si na trgu najemniških stanovanj realno težje najde stanovanje, bomo to, ob mnenju centra za socialno delo, naredili. Najemno razmerje za začasno bivalno enoto se sklene za leto dni z možnostjo podaljšanja še za leto dni." Španingerjeva ob tem opozarja, da so tokrat sicer lahko pomagali, da pa v takih posebnih primerih zelo močno pogrešajo sistemske rešitve.