Denis Živčec
Ura na stolpu mariborskega rotovža stoji. Ali pa vsaj kaže povsem napačen čas. Ne vem. A zadnjih nekaj dni nima povsem nobene povezave s tukaj in zdaj. Občutek, ki me sicer spremlja tudi ob gledanju predvolilnih soočenj. Spremljam jih iz istega razloga kot spremljam televizijske resničnostne šove. Da vidim, kako nizko je človek sposoben iti v želji po nekaj pozornosti, kdo bo najbolj padel na zobe in koga bodo najprej nategnili.
Gledam in se čudim. Kako vehementno je vse butnilo iz omar. Vse stare travme, zamere, škandali. Vse povedano že stokrat. Vse postano in pogreto. Prismojeno. Bolj ko gledam, manj se mi zdi, da ima vse skupaj sploh še kaj opraviti z mano. Smo leta 2018, vse je mogoče, svet se iz dneva v dan spreminja, kmalu bomo prileteli na Mars, meni pa se zdi, da sedim na razmajanem muzejskem vlaku, ki počasi po zarjavelih tirih pelje nazaj. Škripa z leve in desne. Ne vem točno, kam nazaj me pelje, a se nekako spomnim, da sem tam že bil in da je bilo zanič.
Vse deluje po načelu govoriti glasno, a povedati malo. In nekoga zašiti. O prihodnosti, upih in načrtih skoraj nič. Samo neskončen jaz jaz jaz. Kazanje s prstom in plaz mokre patetike o tem, kdo ima to mesto bolj rad. Kdo ima Maribor bolj v mislih. Bolj v srcu. Ali kjer koli pač že. Kot bi se ne poznali. Isti kalni ribnik, v katerega je priplavalo nekaj novih ščuk. In nenadoma si stari sovražniki začenjajo podarjati zavezniške nasmehe. Prisrčno. Medtem na mojem facebooku kar dežujejo novi, politično izjemno angažirani prijatelji. Običajno rojeni včeraj in z generičnimi profilnimi fotografijami, ki jih pogosto uporabljajo za vzorce v poceni skajastih denarnicah. Kot bi že samo kupovanje naklonjenosti z golaži, vžigalniki in obeski za ključe ne bilo dovolj odurno, so družbena omrežja predvolilno kampanjo v novem tisočletju pripeljala na povsem novo raven bednosti. Kako pomilovanja vreden moraš biti, da potrebuješ armado lažnih profilov na facebooku in preko njih diskreditiraš svoje nasprotnike, medije, širiš strah in nestrpnost ter pripomoreš k temu, da je svet le še malce slabši. Šleva zlagana, ki si ne zasluži županovati tako lepemu mestu.
Mariborčani smo včasih apatični, naivni in premehkih src. Nismo pa neumni. Ko te Mariborčan objame, ve, zakaj je to naredil. Ko ti vrže kamen v šipo, tudi. Brez skrbi, v resnici ne verjamemo, da so misli tipa "saj je kradel, a smo vsaj imeli kaj od tega" in "vsi kradejo, tako pač je" sprejemljive. Zdaj nam je že jasno, da če bomo čakali na odrešenika iz političnih vrst, se nam bolj slabo piše. Poslušaj me, ti, ki boš zmagal/a. Svoje mesto ti dajemo v roke. Opravi, kot se spodobi. Profesionalno in najbolje, kar znaš. Brez patetike in maščevanja. Brez mišmaša in trtemrte. Opravi s potnim čelom, zavihanimi rokavi in, četudi ne bo šlo gladko, z vsaj nekaj dostojanstva. Opravi po mariborsko.
