Pred nekaj dnevi, natančneje 11. marca 2025, je minilo točno 55 let, odkar je mariborska frizerka Viktorija Jarc na Radvanjski cesti odprla svoj frizerski salon, v katerem dela še danes. Na visok jubilej opozarjajo nalepke s številko 55 na vhodnih vratih in na oknih salona, pa tudi v notranjosti najdemo kazalce večdesetletnega opravljanja tega poklica. Salon je pred nekaj leti prenovila, krasi ga tudi vrsta priznanj, ki jih je prejela ob jubilejih opravljanja poklica.

Jubilejnega priznanja območne obrtno-podjetniške zbornice za 55 let dela še ni prejela, saj jih podeljujejo enkrat na leto. Ob našem obisku je hudomušno dejala, da ima ravno dovolj prostora za še eno plaketo - predvidoma zadnjo. Frizerka, pod katere škarjicami in glavnikom so nastajale številne frizure, tudi nekaterih znanih Mariborčanov (denimo Vinka Šimeka), pravi, da bi rada delala še pet let. Sploh če bo čas tako hitro minil, kot je zadnjih pet let. "Mene to gor drži. Jaz sem tu zdrava, mlada. Tu sem doma, tukaj sem z dušo in telesom," komentira vsakodnevni odhod v salon. Domov dejansko hodi samo spat. Pravi, da je roke prav nič ne bolijo, čeprav imajo frizerji zaradi prisiljene drže velikokrat težave prav s tem. Naredi pa po salonu vsak dan toliko korakov, da je tudi vsakršna dodatna rekreacija povsem odveč.

Na začetku svoje kariere je delala v nekaj drugih salonih, preden je 11. marca 1970 odprla svoj salon, za katerega pravi, da je bil takrat najbolj moderni frizerski salon v Mariboru. Danes ji pomagata frizerka Ela in vnuk Viktor. Za sodelavko pove, da je zelo pridna in moderna, pomaga ji pri pranju glave in barvanju las, predvsem trajne pa ostajajo v domeni izkušene Viktorije. Kot razloži Vikica, kakor jo kličejo njene stranke in prijatelji, mnoge mlade frizerke trajne pač ne znajo več narediti. "Jaz imam prakso. Lahko dremam, pa jo bom znala narediti," se pohvali.

Mojstrski izpit je sicer opravila davnega leta 1974, danes pa je še zelo malo takšnih, ki bi obrt opravljali tako dolgo, je prepričana. Veliko jih je namreč obrt predalo svojim potomcem. Tudi Vikica ima za seboj vnuka Viktorja, ki sicer striže in frizira le moške stranke, a babica pravi, da ima njene gene. Odlično se dopolnjujeta. Rednih strank, s katerimi je začela svojo poklicno pot, ima sicer vse manj: "Moških, ki so čakali na mene, ni več. Tudi žena je zelo malo. Ali so že v domovih za ostarele, ali več ne morejo priti sem." So pa tri, štiri stalne stranke, po katere se energije polna frizerka celo sama odpelje na dom: "Kako pa bi sicer prišla, kdo naj jo pripelje. Vnuki so v službi, mož ne vozi. Pa grem po njo, jo uredim in odpeljem nazaj." Zdravniško potrdilo za podaljšanje vozniškega izpita je dobila za polna tri leta, se ob tem še pohvali.

Stalne stranke je minulo soboto povabila na praznovanje, jih pogostila z odojkom ter skupaj z njimi obujala spomine na stare čase. Spominja se, kako so nekoč sploh delovno aktivni k njej tedensko hodili na friziranje. Danes ni več tako, pravi. Iz tedenskih strank so nastale mesečne, zanimivo pa se ji zdi, kako "zahtevni" so glede svoje frizure današnji otroci. "Ne boste verjeli. Tako majhni so, pa že točno vedo, kaj hočejo. Tega včasih ni bilo. Petletnik je nekoč nastavil glavo in si ga ostrigel, danes pa ti prinese sliko, kako želi, da je videti frizura," razlaga. Drugače je tudi, ko je govora o branju revij pri frizerju. V preteklosti si trače izvedel iz revij, ki so jih imeli naročene v salonih, danes pa ima menda vsaka stranka v rokah svoj mobilnik in med čakanjem pač brska po njem.