Letošnja odločitev Mednarodne kolesarske zveze (UCI), da Mariboru podeli termin za organizacijo tekme gorskih kolesarjev v spustu v avgustu, namesto dosedanjih terminov v aprilu in oktobru, ko je organizatorjem praviloma nagajalo vreme, se je za mesto izkazala kot izjemna. K živahnemu utripu pod Pohorjem in na njem, pa tudi v mestu samem, je letos svoje dodal še pogum organizatorjev. Kljub lanskim težavam, ko so tekmo, ki si jo je lahko ogledalo le petsto ljudi, zaradi epidemioloških pogojev izpeljali s skrajnimi močmi, so namreč sprejeli tvegano odločitev, da letos ne organizirajo le ene tekme, ampak kar tri naenkrat, ob svetovnem pokalu še evropski pokal in prvenstvo. In uspeli. Na celi črti.
Če so v preteklih letih tekmovalci v Maribor prišli le kak dan pred tekmo, tokrat mariborske hotele skupaj s spremljevalnimi ekipami polnijo že dva tedna, pri čemer si rok ne manejo le hotelirji, ampak tudi gostinci, trgovci in vsi drugi, ki živijo od turizma. Kar nekaj teh je končno prepoznalo tudi, da morajo v prihodnje, če želijo Pohorje postaviti na svetovni kolesarski zemljevid, z organizatorjem, Društvom gorskih kolesarjev Pohorje, sodelovati in tudi sami za aktivnosti bike parka primakniti kak evro. Brez ustrezne infrastrukture, ki seveda zahteva neprestana vlaganja, namreč tekem tako visokega ranga ni mogoče izpeljati.
Žal prihodnje leto svetovnega pokala v Mariboru ne bo, interes za organizacijo je namreč tako velik, da se je UCI odločila tekme porazdeliti med več prizorišč. To le še dodatno priča o tem, kako se drugod po Evropi zavedajo koristi, ki jih organizacija takšnega dogodka prinaša. Ne nazadnje gre televizijski signal v kar 93 držav, tekmo pa si na zaslonih ogleda okrog 10 milijonov gledalcev. Bodo pa zato tekme v Mariboru zelo verjetno spet v letih 2023 in 2024, pismo o nameri z UCI je namreč že podpisano.
Do takrat imajo torej vsi tisti, ki si od udeležencev in obiskovalcev obetajo prihodke, čas, da dodatno razmislijo, kako z organizatorjem in Marpromom, ki z Bike parkom Pohorje upravlja, še bolje sodelovati in jima pomagati, kjer je to le mogoče. Samo s skupnim angažmajem vseh bo namreč Maribor lahko razvijal dejavnost, ki Pohorju v poletnem času ne bo omogočilo le preživetja, ampak razvoj in prihodke, ki bodo presegali zimske. Pa tega ne gre pričakovati le od zasebnega sektorja, pač pa tudi od sosednjih občin, predvsem Hoč in Ruš, pa tudi Slovenske Bistrice, ki brez gondole, ki jo financira le Maribor, turizma na Pohorju niti približno ne bi mogle razvijati tako kot zdaj.
Če si bo letošnji spektakel na Pohorju ogledalo vsaj približno toliko gledalcev kot v letu 2019, ko so jih našteli kar okrog 20 tisoč, bo to za organizatorje najboljša spodbuda, da so na pravi poti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
