Še pred letošnjim 20. oktobrom, praznikom Mestne občine Maribor, bo nova ura na stolni cerkvi na Slomškovem trgu. Oziroma bodo nove vse štiri ure, na vse štiri strani neba. Po tem, ko sta dala novi, rekonstruiran obraz uri na Prvi gimnaziji, sta se Aleš Lombergar in Gorazd Šifrer lotila še večjega projekta: uri, ki je naslikana na omet cerkve Sv. Janeza Krstnika, želita vrniti emajlirano številčnico.
Zakaj? Razlog je podoben, kot je bil že pri Lombergarjevi prvotni "akciji" na Prvi gimnaziji v dijaških letih. "Ker mi je šlo na živce, da so uro tako grdo naslikali," pravi.
No, sedanja poslikava številčnice na stolnici je iz leta 1969. Namesto rimskih številk so kar črtice. Nova številčnica bo rekonstrukcija najstarejše v virih ohranjene številčnice, ki jo je leta 1796 skupaj s celotnim zvonikom zasnoval dunajski dvorni arhitekt. Načrt hrani Pokrajinski arhiv Maribor. "Njegovo risbo smo vzeli za osnovo," pravi Lombergar. Gre za "navihano risbo", doda, arhitekt je v kroženje vnesel dinamiko. Ko se kazalec spušča, so številke "vse hitrejše", obrnjene naprej, kot da bi tekle, potem pa se do dvanajstke čas ustavlja in zato je dvanajstka obrnjena nazaj, "kot tekač, ki zadenjsko priteče v cilj". In te posebnosti so seveda ohranili, saj dajejo uri dušo. Danes, ko je uporabna vloga javne ure skoraj izginila, smo lahko še bolj pozorni na vrednosti, ki niso funkcionalistične.
Projekt je strokovno utemeljen in podprt. Zavod za varstvo kulturne dediščine se strinja, drugi akterji, ki bi jih rekonstrukcija morala zanimati, torej cerkvene in civilne oblasti, pa je vsaj ne zavirajo, če je že izrazito podpirajo ne. Cerkev bo zdaj vložila svoja sredstva oziroma sredstva vernikov v obnovo strehe na stolnici. Mestna občina je projekt podprla na razpisu, vendar gre za finančno zelo zahteven podvig, ki so ga omogočile predvsem donacije. In samo tri odstotke zbranega denarja so prispevali meščani z individualnimi donacijami, vse drugo je Gorazd Šifrer nabral pri pravnih osebah. Tudi na avstrijski strani Štajerske, je danes povedal Aleš Lombergar. Danes je bilo namreč za kakšno uro že mogoče videti, kako približno bo videti nova ura, saj so na vzhodni strani zvonika montirali plastično maketo. Zakaj? Ker zgolj na računalniških zaslonih in v studiu ni mogoče predvideti vseh okoliščin. Pred jesenskim finalom bodo še velikokrat preverili vsak detajl.
Aleš Lombergar pravi, da se sicer nima namena specializirati za javne ure. Vendar na neki način utelešajo položaj umetnosti in presežnega v našem času. Ker več niso nujne, ker jih za preživetje in orientacijo v svetu več ne potrebujemo, so izgubile pomen. Sam pa bi rad, da jih opazimo, da - realno in simbolno - večkrat dvignemo pogled od tal proti nebu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
