Anita Kirbiš
Na predvečer 110. obletnice rojstva Gabrijela Kolbiča, ki je bil eno osrednjih kiparskih imen 20. stoletja v Mariboru, so na Zgornji Velki v občini Šentilj pripravili spominski večer. V tamkajšnjem likovnem razstavišču, ki služi tudi kot poročna dvorana, od leta 1996 deluje Kulturno-umetniško društvo Gabrijela Kolbiča. Že vrsto let si je likovna sekcija društva prizadevala zaščititi in urediti stalno zbirko Kolbičevih umetniških del, ki so bila pred tem v neprimernih prostorih. Leta 2020 so celotno zbirko kipov in plastik (Kolbičev avtoportret, kip očeta in matere, hčerke Gabrijele, Ivana Cankarja, Leona Štuklja, Josipa Jurčiča, Toša Primožiča, Josipa Broza …) prenesli v predprostore likovnega razstavišča, naslednje leto pa so prostore uredili v Galerijo Gabrijela Kolbiča s stalno zbirko. Ob letošnji obletnici Kolbičevega rojstva so na ogled postavili še njegova druga umetniških dela (akvarele, risbe, grafike), ki niso del stalne zbirke.
Na spominskem večeru pa so pripravili tudi videopredstavitev umetniških del in nekaj njegovih pesmi ob glasbeni podlagi domačih pevcev. Dogodka, kateremu so vdahnili glasbeno noto Pevci ljudskih pesmi Gabrijela Kolbiča, se je udeležila Lidija Šarić, podžupanja občine Šentilj, predsednica ZKD Občin Kungota, Pesnica in Šentilj Franja Senčič in kiparjeva hči Gabrijela Kolbič Prinčič, bibliotekarka in mladinska pisateljica.
Zametki ljubiteljske likovne dejavnosti na Zgornji Velki sicer segajo v osemdeseta leta prejšnjega stoletja (od 1981) in so povezani z Gabrijelom Kolbičem in kasnejšimi likovnimi pedagogi. Akvarelist Jože Horvat z Zgornje Velke je bil eden od zadnjih učencev Kolbiča, pred nedavnim je razstavljal v domačem razstavišču. Od leta 2006 organizirajo tudi Kolbičevo likovno kolonijo; letos bo že sedemnajsta. Spodbudno je, da se likovna sekcija društva pomlajuje in od leta 2022 jo vodi ustvarjalka, študentka Univerze v Ljubljani, Nina Viktoria Baškarad, likovni vodja in mentor pa je Andrej Velikonja. "Hvaležna sem vsem, ki ohranjate in negujete spomin na očeta, ki mu je rojstna vasica Marija Snežna predstavljala na neki način nebesa, saj jo je upodabljal v svojih pesmih, bile pa so tudi pogosto njegov slikarski motiv krajine," je povedala Kolbičeva.
Ta večer jo je dodatno prijetno presenetil domačin, zbiratelj starin in umetnik Leopold Methans. Iz svoje zbirke ji je poklonil pol stoletja staro fotografijo družine Kolbič pri Mariji Snežni. "Prireditev Kulturno-umetniškega društva Gabrijela Kolbiča je dokaz spoštljivega spomina na našega velikega rojaka, po katerem sta poimenovana društvo in galerija. Spomin nanj še dolgo ne bo zamrl. Zbiramo material za postavitev interaktivne table, da bodo obiskovalci dobili širši vpogled v naš kraj in njegove znamenitosti, med drugim tudi o neprecenljivem življenju in delu Gabrijela Kolbiča," je povedala podžupanja Šarićeva ter se zahvalila Gabrijeli Kolbič za obisk in likovni sekciji za vso organizacijo dogodka.
Kolbič se je rodil 17. marca leta 1913 v viničarski družini Kolbičevih na Spodnji Velki in že kot otrok začel gnesti glino ter kazati svojo nadarjenost. Na pobudo učitelja Franca Bratuše je šel v meščansko šolo v Mariboru. Leta 1932 je s pridobljeno banovinsko štipendijo začel študirati na Umetnostno-obrtni šoli v Pragi, študij je nadaljeval na tamkajšnji Akademiji likovnih umetnosti. Zaradi okupacije Češkoslovaške je začel študirati na zagrebški likovni akademiji, leta 1948 pa mu je bila priznana in podeljena diploma Praške akademije. Izkusil je grozote druge svetovne vojne, bil v ujetništvu v Rusiji, od koder je domov pripešačil. Tudi v ujetništvu se je ukvarjal z modeliranjem, risanjem in slikanjem.
Leta 1947 se je v porušenem Mariboru zaposlil kot likovni pedagog, ob tem pa vsa leta ustvarjal tudi v svojem ateljeju na Koroški cesti - kiparil, ukvarjal pa se je tudi s tehniko stenske poslikave sgraffito, z grafiko in akvarelom z motivi Slovenskih goric. Vodil je kiparski krožek za nadarjene učence, iz katerega je izšlo več znanih umetnikov (Tihec, Zorko, Borčič, Kavčič, Pandur …). Najpomembnejši del njegovega kiparskega opusa je portret. Upodobil je vrsto znanih osebnosti (Ivana Cankarja, Gustava Šiliha, Leona Štuklja, Maršala Tita, Nikolo Teslo, Cirila Zlobca), skupaj preko 130 portretov, med njimi sta tudi avtoportret ter portret očeta in matere. Značilni so njegovi otroški portreti hčerke - Gabrijelca in male plastike, ki prefinjeno prikazujejo predvsem človeško figuro. Je tudi avtor več javnih spomenikov v Mariboru in drugod po Sloveniji (Karlek na Slomškovem trgu, Gabrijel v Mestnem parku, Schreinerjev spomenik), številnih reliefov in oltarnih menz. Redno se je udeleževal umetniških kolonij, se predstavljal na razstavah in objavljal strokovne članke. Njegova dela hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Umetnostni galeriji Maribor in Galeriji Velenje.
Napisal je debelo mapo spominov o svojem otroštvu in Zgornji Velki, izdal pa je tudi več otroških pesniških zbirk (Gabrijeline pesmi, Ptički se vračajo, Podobe z Velke …), opremljenih z lastnimi ilustracijami. Za svoje ustvarjalno delo je že leta 1937 prejel častno priznanje Akademije likovnih umetnosti v Pragi, leta 1975 pa je prejel red dela s srebrnim vencem, leta 1988 nagrado Društva likovnih umetnikov Maribor, leta 1990 pa Glazerjevo nagrado za življenjsko delo in še mnoga druga priznanja. Umrl je decembra leta 1995.
