V okviru slavnostnih prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku so v Univerzitetni knjižnici Maribor 5. februarja odprli Glazerjevo knjižnico in dve posthumni razstavi Prešernovih nagrajencev.
Prva, z naslovom Včasih zasebno kustosinje dr. Vlaste Stavbar, se navezuje na osebno zapuščino Janka Glazerja, ki so jo darovali njegovi dediči, druga razstava Bogdan Borčić, Grafike iz zbirke Galerije Božidar Jakac kustosinje Kristine T. Simončič pa je posvečena enemu največjih slovenskih grafikov. Akademski slikar profesor Bogdan Borčić je svoj celotni grafični opus, to je več kot 1400 listov, še za življenja doniral Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kjer jih hranijo v posebnem kabinetu. O Glazerjevi knjižnici, ki jo je uredila bibliotekarka Gabrijela Kolbič, je bil v Večeru že govor, vendar je treba poudariti, da gre za izjemno rekonstrukcijo Glazerjevega delovnega kabineta s stilskim pohištvom in z raritet polnimi knjižnimi policami, opremljenega z uporabnimi predmeti in likovnimi deli. Razstava Včasih zasebno dopolnjuje stalno postavitev s študijsko predstavitvijo še popolnoma neznanih rokopisov in publikacij Janka Glazerja, kjer izstopajo pisma, v katerih si je dopisoval s kolegi v srbskem izgnanstvu, in neobjavljene pesmi. Janko Glazer je večino poklicnega življenja, bodisi kot bibliotekar bodisi kot ravnatelj, posvetil takratni mariborski študijski knjižnici, znan pa je tudi kot pesnik in vsestranski kulturni delavec, zato se po njem tudi imenuje največja nagrada za dosežke v kulturi mesta Maribor.
Razstava grafik Bogdana Borčića ima retrospektivni značaj, saj so zastopane vse njegove pomembnejše likovno ustvarjalne faze, od dachauskih samic (Štebunkerjev), preko ribiških motivov, znanstvenoanalitičnih školjk do minimalističnih geometrijskih abstrakcij in na koncu še faza belega ozadja z osamljenim centralnim objektom iz njegovega ateljeja (tokrat ključ). Stalna razstava Borčićevih slikarskih del je na ogled v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu.
Tokratni kulturni dogodki v UKM opozarjajo na perečo problematiko zapuščin slovenskih likovnikov, ki prepogosto končajo v mračnih depojih tako dedičev kot galerij in postavljajo pod vprašaj nesmrtnost umetnikov po njihovih delih, ki jih nihče več ne vidi. Pričujoči razstavi pa sta, nasprotno, zgleden primer dobre prakse ohranjanja dediščin.