Okrožno sodišče v Mariboru je Lea Ivanjka, poslovneža in nekdanjega lastnika propadlega mariborskega vinarskega podjetja Vinag, zaradi kaznivega dejanja goljufije obsodilo na 16 mesecev pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo treh let. Hkrati je sodnica Maša Blažeka Ivanjku naložila, da mora Tomažu Gaubetu, od katerega si je izposodil 90 tisoč evrov, a mu večine denarja ni vrnil, razliko, ki znaša 82 tisoč evrov, vrniti v letu dni, sicer se mu bo pogojna kazen preklicala in bo moral za 16 mesecev v zapor. Sodba še ni pravnomočna.
Tožilka Nina Židanik je v prepričanju, da je Ivanjko Gaubeta preslepil namenoma, zanj sicer predlagala enoletno (nepogojno) zaporno kazen in kot oteževalne okoliščine navedla še relativno visok znesek in dejstvo, da dolga ni poravnal vse do danes, a je sodnica ob izreku kazni upoštevala tudi olajševalne okoliščine, predvsem Ivanjkovo poprejšnjo nekaznovanost in časovno oddaljenost od storjenega dejanja, ki se je zgodilo leta 2010.
Vzpon in padec
Leo Ivanjko je bil v času prve Janševe vlade eden najbolj vplivnih in premožnih gospodarstvenikov v Sloveniji. Preko sklada Julius Fond je imel v lasti delež Steklarne Rogaška, za 25 milijonov evrov delnic Petrola ter vložke v številnih podjetjih v Bosni in na Hrvaškem. Leta 2007 je imel pomemben vpliv tudi na upravljanje več sto milijonov evrov vrednega premoženja cerkvenih finančnih holdingov Zvon 1 in Zvon 2, pri bankrotu katerih je nato s svojim skladom Julius Fond tudi izdatno pomagal. Vinag, eno največjih klasičnih vinskih kleti v srednji Evropi, je prevzel leta 2010, potem pa so stvari šle le še strmo navzdol. Osrednja žrtev propadlih poslov je bila prav mariborska vinska klet.
Družina Ivanjko je zaradi svojih poslov ostala tudi brez dveh luksuznih vil v središču Maribora, ki sta bili prodani na dražbi. Eno od teh je kupila zavarovalnica Grawe, ki je zaradi povezav z Ivanjkovimi že prej izdatno pomagala pri reševanju likvidnostnih težav mariborskega podjetnika.
K izposoji denarja naj bi ga bil nagovoril prav Gaube
Kot je znano, se je Ivanjko na sodišču znašel po tem, ko si je od Tomaža Gaubeta, solastnika družbe Kraft & Werk, s katero je Vinag takrat sodeloval, izposodil denar v omenjenem znesku in v zavarovanje ponudil dve bianco menici, a večine dolga ni vrnil. Čeprav si je denar izposodil kot fizična oseba od druge fizične osebe, je Ivanjko ves čas sojenja zatrjeval, da je v bistvu šlo za posojilo Vinagu, denarja pa da Gaubetu ni vrnil zato, ker njegovo podjetje Kraft & Werk storitev za Vinag ni izvedlo tako, kot bi moralo, zaradi česar naj bi utrpeli poslovno škodo. Ob tem je Ivanjko vseskozi zatrjeval tudi, da Gaubeta ni nameraval ogoljufati, še več, k izposoji denarja naj bi ga bil pregovoril prav Gaube, ki je želel, da bi mu Vinag s tem denarjem poplačal terjatve, ki jih je imel do družbe Kraft & Werk. Dogovorjeno je sicer bilo, da bo Gaube poplačan takoj, ko bo Vinag prejel prvi obrok na razpisu ministrstva za kmetijstvo, s katerim so se skupaj lotili prenove blagovne znamke nekdaj mogočnega mariborskega vinarja, a do tega po Ivanjkovem mnenju ni prišlo tudi zaradi ravnanja Gaubeta, ki da je zavračal različne ponujene načine vračila, med drugim s pomočjo Ivanjkovega očeta, znanega slovenskega pravnika Šimeta Ivanjka, ki je ponudil plačilo dolga v dveh letnih obrokih, s čimer se Gaube prav tako ni strinjal.
Tožilka je terjala nepogojno zaporno kazen
Zadnje priče brez relevantnih informacij
Potem ko je sodnica Maša Blažeka dodatne dokazne predloge in priče obrambe zavrnila, sta na sodišču danes kot zadnji priči nastopila le še nekdanja zaposlena v Vinagu Mateja Štabuc Šumak in stečajni upravitelj Simon Prelogar. Medtem ko je Štabučeva ponovila zgodbo obrambe o težavah z etiketami za penine, za kar naj bi bila kriva družba Kraft & Werk, pa Prelogar za sojenje ni podal nobenih relevantnih informacij, saj je, kot je povedal, stečajni upravitelj postal šele tik pred koncem stečajnega postopka in se je tako ukvarjal pretežno le z unovčevanjem premoženja Vinaga, ne pa tudi s pogodbami, kar da je bilo delo njegove predhodnice.