Vsi, ki smo v Večeru prebrali zgornji naslov in smo stari več kot 20 let, smo bili rojeni v paradigmi, da je "graditi" bolje. Na fakultetah za arhitekturo so po drugi svetovni vojni veljali modeli, ki so spodbujali h gradnji novega, boljšega sveta. Modernistične zazidave so reševale in omogočale življenje ljudi in ni jih bilo malo, ki so v tem času imeli občutek, da živijo v optimistični utopiji, ki bo omogočila blagostanje za človeško skupnost.
V zadnjih letih nas je okolje opozorilo na senčno plat racionalne (modernistične) paradigme. Da je "višje, hitreje, močneje" na nivoju gradnje prostora, ob sočasnem porastu prebivalstva in razvoja tehnologije, za mestni prostor, naravo, s tem pa tudi za ljudi uničevalno. Spomnimo se poplav, suš, neznosnih temperatur in uničevalnih padavin.
Temperature rastejo, onesnaženost okolja se povečuje, človeška strpnost in sodelovanje ponikata, a vendarle se zdi, da ne opazimo, da so omenjeni simptomi pogosto posledica ambicioznih in prostorsko obsežnih (gradbenih) ambicij, ki imajo obraz nekega preteklega obdobja.
Danes velike stavbe, ki se gradijo povsod v mestnih središčih, praviloma ne služijo več ljudem, temveč lastnikom kapitala. Arhitektura z gradbeništvom pa se iz panoge, ki je nekoč reševala probleme ljudi, spreminja v orodje, ki probleme in težave ljudi gradi.
Zato predlog o novi (megalomanski) pozidavi ob Ljudskem, sedaj še zelenem vrtu ne bodri, temveč navdaja z občutkom strahu in nemočjo pred napačnimi odločitvami.
Živimo v obdobju, ko si želimo več zmernosti in naravne inteligence, ne kapitalskega dokazovanja posameznikov. Zato je danes, po toliko letih, še bolj jasno, da je "manj več". Ne le za ljudi, ki živijo v mestih, temveč tudi za tistih nekaj ptic in drugih živih bitij, ki med nami še vztrajajo. Nenazadnje pa tudi za lastnike kapitala, ki še zmeraj slepo tavajo za ideali razdiralnih kapitalskih dobičkov in ne vidijo, da jih omenjena paradigma ne vodi niti do njihove osebne izpolnitve.
Zato si (v mestih) želimo več zmernosti, zelenja in miru. Če do tega cilja ne znamo sami, nam narava omenjene ideale kaže že ob sprehodu po Kalvariji, Piramidi in Pohorju, ki so le korak stran od naših hotenj in prizadevanj.
Gašper Medvešek, Fakulteta za arhitekturo, UL
