Melita Forstnerič Hajnšek
Poslovila se je profesorica Zinka Zorko iz Selnice ob Dravi, zaslužna profesorica Univerze v Mariboru, redna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in prejemnica Zoisove nagrade za življenjsko delo na področju raziskav slovenske dialektologije. Bila je prva akademikinja iz Maribora in silno priljubljena pedagoginja.
Akademikinja Zinka Zorko sodi v generacijo slovenskih slavistov, ki je po Franu Ramovšu, Tinetu Logarju in Jakobu Riglerju utrdila temelje slovenske dialektologije. Na njeni znanstvenoraziskovalni poti jo je pogosto gnalo srce, ne le suhoparni znanstveni razum. Odkrivala je posebnosti domačih koroških govorov ter štajerskih in panonskih narečij v primerjavi z normo in predpisi slovenskega knjižnega jezika. Bila je doslej edina mariborska članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Rodila se je na Spodnji Kapli na Kozjaku leta 1936, bila je peta od enajstih otrok. Po osnovni šoli je obiskovala mariborsko II. gimnazijo in prvič trajno opozorila nase z diplomo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, za katero je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kot gimnazijska profesorica slovenščine in ruščine je službovala v Ravnah na Koroškem. Od leta 1961 je bila zaposlena na Pedagoški akademiji, kasneje Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Znanstveno se je ukvarjala s proučevanjem zgodovine slovenskega jezika in slovenskih narečij, predvsem koroške, štajerske in panonske narečne skupine. Proučevala je dialektizme v literaturi piscev, ki izhajajo iz teh narečnih skupin in hišna imena ob naši severni jezikovni meji.
Doktorirala je pri petdesetih letih. V intervjuju za Večer v soboto pred tremi leti dejala, kako sta bila oče in mati ganjena ob njenem doktoratu. ''Veliko je to pomenilo tudi zato, ker sem se ukvarjala z njunim jezikom. Ata je bil doma z Lovrenca, očetovo narečje sem obdelala na magisteriju. Govorili smo vseskozi v družini do mamine in očetove smrti materin jezik, kar je bilo kapelsko. Nikoli nam niso otrokom očitali, da smo se pogospodili v jeziku. Skupaj smo bili v naši materinščini, dobesedno. Ravnali smo se vedno po materi in še zdaj, ko se sreča družina, govorimo to koroško narečje."
Za svoje dialektološke študije je ogromno dela opravila na terenu. S filmskim snemalcem Dušanom Ivanišinom sta posnela čez petindvajset filmov v severovzhodni Sloveniji, Porabju, z narečnimi govorci v koroški, štajerski in panonski narečni skupini. Snemala sta vse v za pedagoške namene avtentičnem okolju - kmečka dela z avtentičnim govorom ... Vedela je, da je predavati dialektologijo brez kaset in videokaset dolgčas. Terenskega dela je bilo ogromno, nekaj gradiva so zbrali tudi njeni študentje. 128 diplomskih nalog je imela iz dialektologije. Za bodočega učitelja se ji je zdelo pomembno, da obvlada svoje narečje, da ne bo na učence, kamorkoli bo že prišel, na njihov jezik gledal kot na nekaj slabšega, neknjižnega. Na narečje je treba gledati kot na korenino, ki jo je treba cepiti s knjižnim jezikom, da zraste in zacveti, korenina pa ostane. Ta zavest je pomembna in njeni študentje so bili vsi zakoreninjeni v svoje narečje. Tudi v Ljubljani je deset let predavala na filozofski fakulteti, a, kot je rada povedala, dialektologija tam ni bila nikoli tako zakoreninjena kot v Mariboru.
Ponosna je bila, da jo je za akademikinjo predlagal jezikoslovec dr. Jože Toporišič. Takole se je spominjala velikega sotrudnika: "Pred letom 1941 sem ga spoznala, ko sem bila še otrok. Z mojim bratom sta bila sošolca na mariborski klasični gimnaziji. Oba sta bila v semenišču, namenjena za duhovnika. Toporišič je potem prihajal tudi v Ožbalt k nam na obisk. Imela sem takrat kite, in ko sem prišla na prvi magistrski izpit k njemu, me je najprej vprašal, kje imam kitke. Človeško sva se zelo ujela. Bil je zelo vase zaprt človek, a sva se razgovorila. Izpit je trajal dve do tri ure in poleg snovi, ki sem jo seveda pripravila, sva se še o marsikaterem pedagoškem in še kakem drugem problemu pogovarjala."
Dalektologija je z njenim imenovanjem v SAZU spet postala akademska znanost. Bila je prorektorica Univerze v Mariboru v času njenega pomembnega kvalitativnega preskoka. Profesorica Zinka Zorko se je trajno zapisala med največja slovenska jezikoslovna imena vseh časov.
