Melita Forstnerič Hajnšek
Včeraj je v Parizu v 91. letu za posledicami bolezni umrla režiserka Agnès Varda. Francosko-belgijska režiserka grških korenin je bila rojena leta 1928 v Belgiji. Filmsko pot je začela v 50. letih v New Yorku, večino svojega življenja pa je preživela v Franciji. Bila je osrednja predstavnica najpomembnejšega francoskega gibanja Nouvel vague. Ob Goddardu. Truffautu, Chabrolu je veljala za "mater novega vala".
Filmski svet je prvič opozorila nase leta 1962 s filmom Cleo from 5 to 7. V njem je na dokumentarističen način, ki je bil njena specifika in temeljna ustvarjalna lega, po pariških ulicah skoraj v realnem času sledimo očarljivi pevki, ki pričakuje rezultate glede morebitnega rakastega obolenja. Prek protagonistkinega soočanja z lastno smrtnostjo Varda tematizira tudi tradicionalno objektivizacijo ženskega telesa. Žal pa je bila prav ta bolezen usodna za filmarko, saj je umrla za posledicami raka na dojki.
Po tem uspehu je leta 1965 sledila prestižna nagrada Louisa Delluca za film Sreča - Le Bonheur. Med filmi z njenim podpisom, ki so najbolj zaznamovali filmsko umetnost, sta še Vagabund - leta 1985 je zanj na beneškem festivalu prejela zlatega leva, in Jacquot de Nantes, ki govori o njenem možu, filmskem režiserju Jacquesu Demyju. Poročena sta bila od leta 1962, pa vse do njegove smrti leta 1990. Par se je v poznih 60. letih preselil v Kalifornijo, kjer je sodelovala tudi z imeni, kot sta Dennis Hopper in Andy Warhol.
Ustvarjala je do zadnjega diha. Na letošnjem berlinskem filmskem festivalu je predstavila svoj najnovejši dokumentarec Varda by Agnès, prejela pa je tudi častno festivalsko nagrado berlinale camera. V preteklosti so se njeni filmi štirikrat uvrstili v tekmovalni del Berlinala. Leta 2014 je na filmskem festivalu v Locarnu kot druga ženska v zgodovini tega festivala prejela leoparda za življenjsko delo. Istega leta jo je Evropska filmska akademija (EFA) prav tako nagradila za življenjsko delo za izjemen prispevek k filmski umetnosti. Njen sijajni film Pobiralci in pobiralka - Les glaneurs et la glaneuse je leta 2000 prejel evropsko filmsko nagrado, francoskega cezarja je prejela za Les Plages d'Agnes (2008), leta 2017 pa častnega oskarja.
V Cannesu pa so jo kot prvo žensko nagradili s častno zlato palmo. Zadnji film, ki ga vrtijo ta čas tudi pri nas, Visages Vilages - O vaseh in ljudeh iz leta 2017 je ustvarila skupaj z vizualnim umetnikom JR-jem. Vznemirljiv in sugestiven road-movie v slogu dokumentarnega realizma tudi umetnico v zrelih letih približa na osupljiv način, strastna umetnica je v skupni akciji z mnogo mlajšim umetnikom simpatično izriše francosko podeželje in nenavadna delovna, pa tudi druga okolja in predstavlja danes ganljiv hommage umetnici, ki je sama sebe označila za "radostno feministko".
