Poslanci državnega zbora bodo v kratkem le obravnavali predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, potem ko ga je na zadnji seji potrdila vlada. Zakon so sicer napovedovali že pred več kot letom, pisali so ga okoli dve leti. Gre za zakon, ki ga stroka čaka že desetletja, saj naj bi uredil področje, ki je trenutno prepuščeno trgu in lastni presoji ljudi, ki iščejo pomoč pri psihoterapevtih. Poklic psihoterapevt ni zakonsko opredeljen, med ponudniki na trgu pa so poleg kliničnih psihologov in psihiatrov tako tisti, ki so zaključili katero od zasebnih psihoterapevtskih šol ali teološko fakulteto s programom družinske terapije, kot tudi samooklicani poznavalci področja.
Vlada trdi, da bo dostopnost psihoterapije, ker jo zakon po novem uvršča med zdravstvene dejavnosti, večja, kakovost storitev pa višja. Psihoterapija bo po zakonu namreč financirana iz obveznega zdravstvenega zavarovanja - kar je sicer bila že do zdaj, v okviru obravnave pri kliničnem psihologu ali psihiatru. Predlog zakona pa uvaja še novo zbornico, ki bi psihoterapevtom podeljevala licence.
Predlog predvideva različne vrste psihoterapevtskih pristopov - družinska psihoterapija, eksistencialna terapija, gestalt terapija, integrativna psihoterapija, logoterapija, psihoanaliza in skupinska analiza ... Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel trdi, da so pristopi v predlogu določeni na podlagi znanstvenih kriterijev. Pregledali so vse pristope, ki jih ima Evropska zveza za psihoterapijo, in v predlagani zakon vnesli tiste, ki so znanstveno podprti, je dejala.
Nasprotovanje stroke
Da znanstvena podprtost teh pristopov ni gotova, pa je na srečanju z novinarji na Zdravniški zbornici Slovenije pretekli teden opozorila klinična psihologinja iz ljubljanskega zdravstvenega doma in NIJZ Andreja Mikuž, ki že dalj časa opozarja na slabo pripravljen zakon s tega področja. Izpostavi, da Evropska krovna zveza za psihoterapijo ni relevantno telo, ustanovil jo je namreč ustanovitelj Univerze Sigmunda Freuda, ki v Sloveniji ni akreditirana kot visokošolska ustanova, ampak gre za zasebni zavod brez akreditacije. Tudi Evropska zveza psihiatrov in Evropska zveza psihologov sta Evropsko krovno zvezo za psihoterapijo označili kot nestrokovno telo, ki zastopa zasebne interese. Nekateri od pristopov, navedenih pri zvezi, temeljijo namreč na psevdoznanosti, je še pojasnila Mikuževa. "Le peščica je takih, ki bi jih lahko po kriterijih z dokazi podprtih psiholoških terapij prepoznali kot uporabne in niso v kliničnih smernicah za zdravljenje ljudi s težavami v duševnem zdravju ali z duševnimi motnjami," je dodala. Veliko skrb med stroko vzbuja tudi umik vedenjsko-kognitivne terapije iz nabora priznanih terapij z novim zakonom, čeprav je to z dokazi najbolj podkrepljena terapija in celo terapija prvega izbora pri številnih pacientih - kot so ljudje s paničnimi napadi in anksioznostjo.
Andreja Mikuž je izrazila tudi ogorčenje, da je ministrstvo zakon pripravljalo mimo vseh strokovnih združenj psihologov in psihiatrov, upoštevalo ni niti mnenja Razširjenih strokovnih kolegijev (RSK) za psihiatrijo, klinično psihologijo in pedopsihiatrijo - RSK-ji so sicer najvišja strokovna posvetovalna telesa ministra.
Kdo je pisal zakon?
Spomniti velja, da je ministrstvo za zdravje za pripravo zakona o psihoterapiji kot svetovalca "pro bono" angažiralo Aleša Živkoviča. Gre za ekonomista, ki je deloval kot državni sekretar na ministrstvu za finance v času Janševe vlade leta 2012, svetoval pa je tudi Dorjanu Marušiču, ko je bil ta minister za zdravje. V Londonu se je nato preusmeril v psihoterapijo - ima zasebno spletno svetovalnico tako imenovane transakcijske analize, ki pa ne spada med štiri z dokazi podprte psihoterapevtske smeri, s katerimi lahko kandidat pristopi k specialističnemu izpitu klinične psihologije na ministrstvu za zdravje.
Odgovornost na pacientu, ne na terapevtu
Tudi specialistka otroške in mladostniške psihiatrije Urša Mrevlje Lozar je do predloga zakona izjemno kritična. "Ta zakon uzakonja kot zdravstvene delavce ljudi s po našem mnenju neustrezno izobrazbo. V zdravstvo tako vstopajo osebe brez ustrezne izobrazbe," je poudarila. Opozorila je še na "past, da če oseba sama psihoterapevtu ne pove za svojo diagnozo, terapevt ni odgovoren za poslabšanje njenega stanja"! Psihoterapevti namreč diagnoz v svojem delu ne postavljajo, to počnejo psihiatri ali klinični psihologi. Ti pa bi nato po potrebi napotili osebo k psihoterapevtu. Pri tem se poraja skrb stroke, da tak terapevt ne bi znal prepoznati patologije, ki se lahko pri psihoterapiji pokaže šele čez čas. "Nedopustno je, da so čakalne dobe za naše storitve. Ampak rešitev, da odpremo vrata ljudem, ki niso kompetentni, samo da nekdo z ljudmi sedi, je le navidezna rešitev. Jaz bi torej postavila diagnozo mladostniku, ki je depresiven. Nato bi z njim delal nekdo drug, ki pa ne more, ker nima tega znanja, prepoznati denimo suicidalnosti," je ilustrirala. Andreja Mikuž je dodala še primer spolne zlorabe, ki ni diagnoza, je pa lahko izid nekoga, ki je bil žrtev, zelo različen. "Lahko se razvije resna duševna motnja, ne pa vedno," je opozorila na širino znanja, ki ga mora imeti oseba, ki obravnava takšno žrtev, da torej lahko prepozna potencialno duševno motnjo.
Neurejeno financiranje specializacij
"Novi poklic bi regulirala zbornica, ki še ni ustanovljena in nima kompetenc," je še dejala Urša Mrevlje Lozar. Zavrnila je tudi argument ministrstva, da naj bi zakon skrajšal čakalne dobe na področju duševnega zdravja. Po eni strani zato, ker niso vse čakalne dobe le za psihoterapijo, saj je to le ena od metod, s katero denimo nujnih stanj niti ni mogoče reševati, kot je poudarila Mikuževa. Mrevlje Lozarjeva pa je še dodala, da bodo osebe z resnimi duševnimi težavami v resnici na slabšem, če bo vse terapije plačalo zdravstvo. Podpira sicer, da vsako psihoterapijo plača država, a predlaga ločitev med zdravstvom in nezdravstvom.
Stroka pričakuje, da se bodo čakalne dobe skrajšale v nekaj letih, saj se trenutno za klinično psihologijo usposablja 176 specializantov, za psihiatrijo 78, za otroško in mladostniško psihiatrijo pa 37. Število strokovnjakov s teh področij naj bi se v treh letih vsaj podvojilo. Pomanjkanje strokovnjakov naj bi bilo namreč argument za to, da bi v zdravstvo vstopili tudi psihoterapevti.
Dolgo je bilo število specializantov klinične psihologije nizko sicer predvsem zato, ker država ni financirala njihove specializacije, temveč so jo morali plačevati njihovi delodajalci - ob tem, da so specializanti večino delovnega časa v času kroženja delali v drugih ustanovah. Vsi ti se sicer usposabljajo tudi za eno od z dokazi podprto obliko psihoterapije, je še pojasnila Mikuževa. Gre namreč za eno od terapij, ki jih pri svojem delu uporabljajo psihiatri in klinični psihologi in ki tudi ni nujno primerna za vsakogar, kot poudarja predsednica Zbornice kliničnih psihologov Sana Čoderl Dobnik. "Divji zahod tržne dejavnosti psihoterapije je treba regulirati. To je namreč za ljudi škodljivo. A ne na način, kot je ta zakon, ko se bo ta Divji zahod le prenesel v zdravstvo. Ljudje ne smejo biti del takšnega eksperimenta," je opozorila. Predlaga, da bi opredelili tako imenovano psihosocialno svetovanje za ljudi, ki nimajo duševne bolezni, a potrebujejo psihoterapijo.
Ambulanta za opuščanje zdravil je nevarna
Specializanti klinične psihologije, psihiatrije in pedopsihiatrije so spisali odprto pismo, v katerem so opozorili na spornost predlaganega zakona in tudi na nesprejemljivost tako imenovane ambulante za opuščanje psihiatričnih zdravil, ki začenja delovati v okviru zasebne Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. "Pri ljudeh s shizofrenijo opuščanje zdravil dokazano poveča verjetnost za ponovitev psihoze, vsaka nova akutna psihotična epizoda pa prinaša tveganje za dodaten upad funkcioniranja posameznika zaradi okvar možganskega tkiva, kar žal pogosto pomeni trajno invalidnost," so opozorili. Sprejem predloga zakona bi omogočil institucionalizacijo tovrstnih praks in resno ogrozil duševno zdravje prebivalstva.
Pot do psevdodemokracije
Do predloga zakona je kritičen tudi strokovni direktor ljubljanske pediatrične klinike Marko Pokorn. "V našem okolju je zelo pomembno, da ima človek, ki dela z najbolj ranljivo populacijo, ustrezne strokovne kompetence in tudi človeške lastnosti. To je treba zagotoviti na vseh nivojih zdravstvene oskrbe," je dejal. Poudaril je, da področje zdaj ni dobro urejeno, med drugim se je zavzel za to, da bi v kurikul pediatrije vključili tudi obvezno kroženje na pedopsihiatriji, na primernem nivoju pa predlaga spremenjeno razmerje med prvimi in kontrolnimi pregledi, s čimer bi več pacientov prišlo prej do prvega pregleda.
"V tem zakonu gre za to, kako najti delo diplomantom privatnih univerz. Gre pa na račun zdravstvenega sistema, kjer bo to naredilo veliko zmedo. Kdo bo za to zmešnjavo prevzel odgovornost?" pa se je spraševala psihiatrinja Breda Jelen Sobočan.
Specialisti klinične psihologije in psihiatrije so javno pismo z nasprotovanjem zakonu poslali tudi predsedniku vlade Robertu Golobu. V njem so spomnili na predvolilno obljubo, da bo upošteval stroko, česar zdaj vlada pri pripravi zakona o psihoterapiji ni storila. "Zakon, ki posega v področje zdravstva in zdravljenja, mora biti napisan s sodelovanjem zdravstvene stroke," poudarijo. Zakon označijo kot "škodljiv in nevaren", ker, kot pravijo, "ruši ureditev obravnave v zdravstvu". Opozarjajo, da bi morali zaradi tega v državi zvoniti vsi alarmi. "To je korak v smer, iz katere ni vrnitve. V smer psevdoznanosti, pristranskih načinov sprejemanja zakonov," svarijo in sklenejo: "Vladna podpora psevdoznanosti je zaskrbljujoča. Je prvi korak na poti do psevdodemokracije."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
