Jana Juvan
Zakon prinaša "resne posledice za zdravstveno oskrbo pacientov, zato ga je v takšni obliki treba zavrniti", pravi psihološka in psihiatrična stroka vseh osrednjih zdravstvenih ustanov v državi. Strokovnjaki UKC Ljubljana, Onkološkega inštituta in URI Soča so na skupni tiskovni konferenci predstavili ostre pripombe na zakon o psihoterapevtski in klinični psihoterapevtski dejavnosti, ki ga je poleti v javno razpravo dalo zdravstveno ministrstvo.
V Sloveniji ni nadzora nad temi storitvami na trgu. Zato bi morali urediti pregled nad učinkovitostjo raznih programov pomoči, jih opredeliti glede na zanesljivost dokazov njihove učinkovitosti in javnosti omogočiti dostop do teh podatkov.
Zakon je nevaren
"Naš cilj je zagotoviti, da bodo bolniki deležni najboljše možne, z dokazi podprte psihoterapevtske obravnave, ki in ko jo potrebujejo, takrat, ko jo potrebujejo, pa od ustrezno usposobljenih strokovnjakov," je poudarila Andreja C. Škufca Smrdelj iz OI. Povedala je, da v psihoonkologiji največkrat uporabljajo psihoterapevtski pristop po kognitivno-vedenjskih terapijah, ki pa po predlogu zakona sploh ne bi dosegel kriterijev za izvajanje psihoterapije.
Osnutek zakona ne razlikuje med oblikami pomoči, predvideva prenizke kriterije teoretičnih izobraževanj in praktičnih usposabljanj ter ne predlaga znanstveno podprtih psihoterapevtskih pristopov celo za področje globokih duševnih motenj, opozarjajo. Osnutek zakona je zato nevaren, je bila jasna klinična psihologinja Petra Bavčar iz UKC Ljubljana. "Zakon mora zaščititi vse, predvsem pa najbolj ranljive skupine bolnikov. Varno in strokovno obravnavo lahko ponudijo le ustrezno usposobljeni strokovnjaki," je poudarila. Pedopsihiatrinja dr. Marija Anderluh je ob tem dodala, da predlog zakona uvaja nove zdravstvene poklice, klinične psihoterapevte, kar brez zahtevane predhodne zdravstvene izobrazbe. "Takih strokovnjakov ni mogoče varno vključiti v procese zdravljenja. Soočamo se z zahtevno situacijo na področju duševnega zdravja, ki jo je treba reševati odgovorno, še posebno pri zdravljenju otrok in mladostnikov," je dodala. Izrazila je tudi skrb, da bi zakon izvajanje psihoterapije vnesel v šole, pri čemer so nepreverjeni psihoterapevtski pristopi v obdobju odraščanja lahko tudi škodljivi, kot je posvarila. Spomnila je na mrežo centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov, v katerih se je v petih letih zaposlilo več kot 200 strokovnjakov, vendar to še ni dovolj - izpostavila je tudi potrebo po dopolnitvi te mreže.
Psihoterapija ni za vsakogar
"Psihoterapija ni vsemogočna, ne potrebuje je vsakdo, ki se znajde v življenjski stiski, in je nikakor ne moremo uporabljati povsod in za vsakega pacienta na enak način. V nekaterih primerih je v določenem delu zdravljenja lahko celo kontraindicirana," je poudarila klinična psihologinja iz URI Soča Kaja Pavlin. Spomnila je, da se duševne težave pogosto prepletajo s telesnimi boleznimi in da so klinične slike lahko tudi netipične, torej jih ni preprosto prepoznati. "Zato je nujna ustrezna diferencialna diagnostična ocena. Na podlagi slednje lahko strokovno in varno opredelimo ustrezno klinično pot za vsakega pacienta posebej, med drugim tudi indikacije za vključitev v psihoterapevtsko obravnavo, ki je znanstveno podprta za zdravljenje ugotovljenih težav," je razložila. Spraševala se je še, ali je duševno zdravje manjvredno v primerjavi s telesnim zdravjem, kjer se pri zdravljenju zelo strogo sledi smernicam. "Zdi se, da pri odprti operaciji srca nihče ne bi pomislil, da bi zavoljo krajše čakalne dobe znižal kakovost same operacije in preskočil določene korake zdravljenja," je ponazorila. Hkrati pa povedala, da ne izključujejo pomembnosti psihosocialnih svetovalcev zunaj zdravstvenega sektorja, "ki lahko v skrbi za duševno zdravje nudijo dragocene storitve na področju svetovanja in duševnega zdravja, ne da bi pri tem presegali klinične meje".
Tudi Andreja C. Škufca Smrdelj je poudarila, da podpirajo razvoj "strokovnih kakovostnih in reguliranih programov na področju psihosocialnega svetovanja izven zdravstva", hkrati pa si želijo tudi zakonsko ureditev psihoterapije, a na način, da se širi mreža zdravstvenih delavcev, ki izvajajo psihoterapijo na področju duševnega zdravja v zdravstvenih ustanovah po dosedanji zdravstveni regulaciji.
