Popolno zaprtje domov starejših za obiske ni zaustavilo koronavirusa, onemogočilo pa je stike med stanovalci in svojci. Po socialnih omrežjih se širijo zgodbe, da stanovalci fizično in duševno propadajo. Že v normalnih razmerah je dodaten par svojčevih rok zelo pomagal pri oskrbi, sedaj se manko pozna še bolj. Dragici Lenič iz Ruperč, mami 43-letnega sina Sandija s cerebralno paralizo, ki je že tretje leto v Domu Danice Vogrinec Maribor, je prekipelo. Ta državni dom omogoča tudi nastanitev in oskrbo duševno in telesno prizadetih odraslih. Dragica Lenič je napisala javno pismo, ker več ne prosi, ampak zahteva, da sina po treh mesecih obišče. Sodu je izbilo dno sporočilo, da je sin pozitiven na novi koronavirus.
Hvaležna, da so ga sprejeli
"Sina, ki je na ravni štiriletnega otroka, sva z možem negovala doma 40 let, a ko več nisva več zmogla psihično in fizično, sva ga dala v dom," se zlomi njen glas, poln obžalovanja in slabe vesti, ker ni več zmogla tega napora, pešalo je tudi njeno zdravje. Drugi dom sta za sina našla v Domu Danice Vogrinec na Pobrežju, hvaležna sta jim, da so ga sprejeli. Vsak dan sta ga obiskovala z izjemo nekaj dni na leto, ko ga je obiskal kdo od sorodnikov.
"Veste kaj, raje umrem od bolezni v krogu najdražjih, kot živim življenje brez njih"
"Izvajala sem tudi fizioterapije, ga postavljala na noge, posedala v voziček, hranila, za to si je pri njem res treba vzeti čas, previjala sem ga, bila z njim nekaj ur," opisuje rutino do letošnjega izbruha virusa. Že spomladi ga ni mogla nekaj časa videti, a pravi, da so takrat njegovo opešano fizično in psihično stanje s skupnimi močmi tudi lečeče zdravnice Tadeje Gajšek in zaposlenih ponovno okrepili, a prišel je september in ponovna prepoved obiskov.
"Mama, kdaj boš prišla, lačen sem"
Zaposleni ji pošiljajo njegove fotografije, tudi pogovore po telefonu omogočajo. Vidi, da je shujšal, a to je sprejela, da je morda zanj res bolje, saj je bil močnejše postave. "Javlja se mi na telefon, to je pomembno. Marsikaj vzamem v zakup, kar mi pove, a ko se ponavlja dan za dnem 'mama, kdaj boš prišla, lačen sem, žejen sem', od nemoči jočem. Moram biti močna, da mu tega ne pokažem, a jočem. A se zavedate, kako se človek počuti ob takšni stiski? Ob tej nemoči! To so strahotne stvari, ki jih v življenju nikomur ne želim. Katera mama bi zdržala, da tri mesece ne vidi svojega otroka," se sprašuje s tresočim glasom. Pretreslo in razjezilo jo je dejstvo, da ga ni smela obiskati že tri mesece, a je kljub temu zbolel za covidom-19.
Ne drvimo naprej, ampak navzdol
Dr. Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je kritična do že dalj časa trajajočih prekinjenih odnosov stanovalcev v domovih in svojcev. Pravi, da se v naši državi predolgo obljublja, medtem ko so v tujini našli rešitve. "V imenu zdravja je tako kot preprečevanje okužbe s covidom-19 pomembna tudi psihološka bližina, ki jo lahko ljudje nudijo svojim bližnjim tako, da jih obiskujejo. Nedopustno je, da se država ni pripravila in od začetka drugega vala ni organizirala sistemskih rešitev za varne obiske. Samota, zapuščenost, občutek nepripadnosti 'ubija' na enak način kot virus. Prizadet ni samo tisti, ki pričakuje obisk, ampak se tudi tisti, ki bi ga naredil, počuti nelagodno, ker tega ne more. S tem celo populacijo spravljamo v dodatna anksiozna stanja, v depresije, da se počutijo nelagodno, nemočno. Še huje je pri mentalno prizadetih stanovalcih, ki obisk pričakujejo, pa ga ni in za to nimajo razlage," pojasni razvojna psihologinja.
Opomni, da so strokovnjaki vzpodbujali ohranjanje stikov v domih. "Na tako grob način, kot se je to prekinilo v slovenskih domovih, se ne bi smelo zgoditi. In čeprav nimamo obiskov, imamo okužbe. Če bi poskušali varno izvesti obiske, verjetno okužb ne bi bilo več, morda bi pa kdo lažje ozdravel, saj bi k temu prispevalo tudi njegovo boljše psihično stanje. Vsak lahko reče, da je stanje v domovih za starejše posledica desetletij trajajoče politike na tem področju. Razumem, da se za nazaj reševati ne da, a nič ne naredimo, da bi to spremenili, pač pa drvimo navzdol," še opozarja.
"Zadrževala sem se, da mu ne bi škodila, da se le ne okuži, da si ne bi očitala. Ko so mi v soboto povedali, da je okužen, mi je vse odpovedalo. Sprašujem se o smiselnosti ukrepa prepovedi obiska, če vseeno zboli. V čem je potem smisel, da ne pridem do svojega otroka? Razumeva nastalo krizno situacijo, a kaj je huje, ali bolezen covid-19 ali da ti ljudje nimajo stika s svojci, svojimi najdražjimi? Jih bo ubila bolezen ali občutek zapuščenosti in osamljenosti? Veliko ljudi bo umrlo osamljenih in z občutkom zapuščenosti, in veste kaj, raje umrem od bolezni v krogu najdražjih kot živim življenje brez njih. Tega, da ga izgubim, ne da ga vidim, ne bom preživela," razmišlja Dragica Lenič.
Zakaj ne sme obiskati otroka
Ne krivi zaposlenih, ve, da jih je premalo, krivi sistem, ki ne sliši zgodb in ničesar ne spremeni. Če so zaposleni v osebni varovalni opremi in lahko hodijo v službo in domov, potem ne razume, zakaj tudi sama v osebni varovalni opremi ne sme obiskati svojega otroka.
"Ne bom več prosila, da pridem do lastnega sina, ki se je okužil kljub prepovedi obiskov, ampak zahtevam, da pridem do svojega sina, da ga objamem, da mu povem, da ni zapuščen, ker je to moja in njegova pravica," zaključuje v pismu.
Med zahtevami stroke in svojcev
V enotah Doma Danice Vogrinec na Pobrežju in Taboru v teh dneh pripravljajo protokole za obiske, predvidevajo, da bodo stanovalce, ki ne zmorejo iz postelje, svojci lahko obiskali v sobi. V zunanji rdeči coni v športni dvorani na Taboru so obiske že omogočili, čeprav preko stekla in voki-tokija. Za obolele, ki so v rdeči coni znotraj doma, obiskov ne morejo organizirati, pravi direktor Marko Slavič in razume stisko svojcev, ki ne morejo obiskati svojih dragih.
"Na levi roki imam zahteve zdravstvene stroke, ki je nasprotovala tudi obiskom v zunanji rdeči coni, na desni roki imam pa zahteve svojcev. V naslednjih dneh bomo obiske organizirali, ne pa tudi v rdeči domski coni, ker se še lahko kdo okuži in bo nekdo za to odgovarjal," pravi Slavič in zagotavlja, da pri njih ni nihče lačen in žejen.
Slavič: Nimam več ljudi, ki bi to delali
Trenutno je v domu 33 odstotkov okuženih stanovalcev, najhuje je v tretji stavbi na Pobrežju, kjer je tudi sin Dragice Lenič. Tam je obolela več kot polovica stanovalcev. Prvo stavbo na Pobrežju še držijo brez okužbe. Slavič izpostavlja trenutno najbolj pereč problem v domu - pomanjkanje zaposlenih. Kar 30 odstotkov jih je odsotnih, pomagajo si s prostovoljci.
"Za zagotavljanje obiskov moraš imeti zagotovljeno logistiko. Nekdo vodi in organizira evidence obiskov, nekdo mora obiskovalca sprejeti, poskrbeti, da se obleče v ustrezno zaščitno opremo, drugi mora pripeljati stanovalca, razkuževati po obisku, in vse po tem postopku za naslednjega obiskovalca. Nimamo več ljudi, ki bi to delali. Od petih napovedanih prostovoljcev sta prišla le dva, ampak svojca to upravičeno ne zanima," Slavič predstavi konkreten problem.
Država jih ne vidi in ne sliši
Lažje bo, ko ne bodo več imeli notranjih rdečih con, takrat bo funkcioniral dom z eno ekipo zaposlenih v rdeči coni in ne več tremi, kot jih imajo sedaj. Direktor Slavič pravi, da so že želeli vzpostaviti protokole za obiske, a so namesto tega morali iskati načine, kako zagotoviti jeklenke za kisik, ki ga oboleli potrebujejo.
"Država ob vsej politiki od prvega trenutka ni naredila nič. Ne samo, da nimamo nadomestnih lokacij, nimamo kadrovskih ekip, nimamo niti jeklenk. Po tem, ko smo zaposlenim izplačali dodatke za delo v času epidemije, se ukvarjamo s tem, kako izstaviti zahtevek za refundacijo, saj še niti navodil nimamo, kako to storiti. Trenutno nimamo denarja za plače in se ukvarjamo s stvarmi, ki zagotavljajo preživetje zavoda. Trudimo se, res se trudimo, kako ostati humani in organizirati tudi obiske. Ta trenutek smo totalno sami," izpostavi direktor Marko Slavič.
