Žalostne in neizrekljivo težke so izgube nam dragih ljudi. Izgube, ki nenadoma posežejo v naša življenja in v nas zanetijo tisoč vprašanj, na katere ne znamo in ne zmoremo odgovoriti. Upam, draga prijateljica, da tam nekje v modrini neba in svetlobi zvezd spoznavaš odgovore na svoja nešteta vprašanja.
Zmeraj si namreč bila vedoželjna in neumorna iskalka znanja. Na tvoji poti življenja sta te kot svojo edinko, ki je prijokala na svet 5. junija 1959. leta, spremljala mama Regina in oče Ernest. Ponosna sta bila, ko si z odličnim uspehom končala Osnovno šolo Franca Rozmana - Staneta v Mariboru in nadaljevala šolanje na Prvi gimnaziji v Mariboru. Bila si neutrudna dijakinja, odlična in polna vneme pri pridobivanju znanja. Zato si bila izbrana za dijakinjo leta. Glede na tvojo željo, da bi s svojimi sposobnostmi lahko storila kar največ in ob tem še pomagala ljudem do zdravja, si se odločila za študij medicine. Ponosna si bila, ker si med 300 kandidati na sprejemnih izpitih na medicinski fakulteti v Ljubljani dosegla najboljši rezultat. Tudi pri študiju si bila vztrajna, z neomajno voljo in željo postati dobra zdravnica. Svojo strokovno pot si začela v ZD Maribor. V tebi je tlela želja, da postaneš pediatrinja in pomagaš najmanjšim in nebogljenim pacientom. Tako si nadaljevala delo na Otroškem oddelku intenzivne nege mariborske bolnišnice. Tam si zaključila specializacijo, vendar te je neomajno iskalko znanja študijska pot peljala še višje. Opravila si magistrsko delo in nato doktorat v Zagrebu. Nekaj časa si svoje poslanstvo opravljala tudi v Razvojni ambulanti, kjer smo starši in terapevti iskali odgovore na mnogo vprašanj. Tvoji strokovni članki in raziskovalne naloge so nam bile v veliko pomoč pri našem delu. Tvoji mali pacienti bodo zelo pogrešali prijazno in simpatično zdravnico Polono, ki jim je nudila strokovno in dosledno obravnavo. Potrudila si se za vsakega človeka in mu skušala pomagati. Poleg dobre in cenjene strokovnjakinje pa je bilo tvoje življenje prežeto z veliko ljubeznijo do moža Lea in sina Blaža. Z Leom sta bila tako rekoč vseživljenjska sopotnika. Tako sta si kot otroka delila isto dvorišče, igro in prijatelje. Povezanost vajinih src in želja, da si ustvarita družino, se je uresničila z nakupom prvega skupnega stanovanja leta 1989. Takrat je v vajino življenje vstopil tudi otroški smeh in jok sina Blaža.
Draga Polona, tvoje življenje je bilo prepredeno z branjem knjig. Bila si neutrudna bralka. In knjige so bile zate izvir modrosti, prinašalke novih spoznanj in tvoje prijateljice. Veliko, zares veliko si jih prebrala in bila zato modrejša ter globoko razmišljujoča. Bila si ambasadorka Knjižnice Rotovž, ki si jo redno obiskovala in kateri si darovala veliko svojih knjig. Knjig nisi darovala samo knjižnici, temveč si z njimi pogosto obdarovala tudi prijatelje. V prostem času so te razveselili koncerti, oboževala si glasbo in gledališke predstave, se učila klavirja in tujih jezikov. Nepopisno pa si uživala ob pogledu na modrino Jadrana, lesketajočega se v soncu, in v klepetu s preprostimi dalmatinskimi ljudmi. Verjemi, da te bodo tudi oni pogrešali.
Nikoli nisi pustila oditi človeka potrebnega pomoči mimo sebe, ampak si pomagala: znala si biti poslušalka in darovalka. Osebno sem mnogokrat lahko spoznala tvojo karitativnost. Ljubila si naravo, njen vonj in pisane barve cvetja. Rada si imela svoje Pohorje in uživala si v svojem cvetličnem vrtu. Ljubila in občudovala si vse lepo. Imela si poseben čut za estetiko, poznala si najboljše butike od Zagreba do Splita. Tvoje obleke smo vedno vsi občudovali. Tako je rekel tvoj Blaž: "Bila je tako lepa, prijazna, in dobra mama."
Zadnja leta, ko se nisi najbolje počutila, ko si se spopadala s hudimi bolečinami, si se počutila nebogljeno in nemočno. Skušala si črpati pozitivno energijo iz vseh svojih virov, ki si jim zaupala: v pogovorih z možem, ob veselju nad uspehi sina Blaža in njegove Urške, v knjigah, glasbi, naravi … Pomoč si iskala v jogi in telovadbi, vendar so bile bolečine vse hujše in hujše. Bala si se, da boš izgubila svoje paciente, pa se je žal zgodilo, da so pacienti izgubili svojo zdravnico.
Izgubili pa smo te tudi vsi mi, ki smo smeli biti del tvojega življenja. Hvala ti za vse: za tvojo medicinsko strokovnost, natančnost in znanje, ki si ga podelila ljudem - bodisi pacientom ali sodelavcem. Tvoj odhod bo pustil veliko vrzel.
Hvala ti, da si bila dobra hčerka, žena, mama, prijateljica, sodelavka. Polona, obnemel je tvoj svet, saj si odšla tja, kjer ni več bolečine. Želim ti spokojnosti in miru, ki si ju želela.
