Pred enajstimi leti je naš odlični teniški prijatelj Ljuban Vodeb - Dado zadnjič igral tenis z nami. Dva dneva kasneje so ga operirali in mu napovedali, da bo živel kvečjemu še kak teden. Raztegnil je ta teden do današnjih dni. Teh enajst let simbolizira njegovo izjemno vztrajnost, borbenost brez predaje. Pokazal jo je že kot otrok. Verjetno bi spadal v Guinnessovo knjigo rekordov njegov finale z Minčkom iz Splita, kasnejšim mednarodnim igralcem, na jugoslovanskem prvenstvu do 14 let. Rezultat je bil tak, da tisti, ki dobi naslednji dve točki, postane prvak. Turnirsko vodstvo - Karli Ferenčak in jaz - sva dobila dovoljenje, da greva v Branikovo restavracijo (ki je danes ni več, stavba razpada) nekaj pojest. Šla sva, naročila, počakala, da so čevapčiče pripravili, in v miru pojedla. Dež je med tem časom trikrat padal in nehal. Dado in Minček pa nista nehala. Ves ta čas sta igrala eno edino točko. Matematiki so izračunali, da sta udarila vsak po več kot osemsto krat. V isti točki. Znak izjemne vztrajnosti. Končala najbrž še ne bi, a je Minčkovemu očetu zmanjkalo cigaret. Zato je sinu zakričal, naj udari močno. Udaril je in zgrešil, Dado pa ne in je postal prvak Jugoslavije. Prvič, a ne zadnjič. Štiri leta kasneje je z Ireno Škulj postal jugoslovanski prvak v mladinskih mešanih parih.
Tudi v letih, ko ni bil več mladinec, je sodil v ožji jugoslovanski vrh in bil med drugim član reprezentance za Davisov pokal. Z Leom Grmovškom sta imela zaključno žogo za set proti Piliću in Jovanoviću, slednja sta bila denimo finalista Wimbledona v članskih parih. Tedaj se nam - v primerjavi s temi dosežki - ni zdelo posebej pomembno, da je bil Dado trikrat tudi slovenski članski prvak, četudi je pred njim to dosegel samo Leo Grmovšek, izmed nas, starejših, v vseh predhodnih desetletjih nihče. V slovenskem ožjem vrhu je bil skoraj dvajset let, dokler ga ni služba odpeljala v tujino.
Ne bomo več posedali v senci pri kamniti mizi v teniškem delu Ljudskega vrta. Ko je mama Dada vprašala, zakaj poseda z nami, namesto da bi prišel domov na kosilo, saj je čas treninga minil in ga je čakala, je odgovoril, da bo tu in z nami, četudi bi moral jesti travo. Z nami ni mogel biti samo tista leta, ko ga je služba gradbenega inženirja v Gradisu odpeljala v tujino. A tudi tedaj smo igrali in se družili, kadar smo le utegnili. Velik del druženja je potekal na vlaku, saj na turnirje zunaj Maribora nismo hodili z avti. Na vlaku seveda nismo igrali tenisa, ampak tarok. Na železniški postaji v Vinkovcih pa smo igrali tudi tenis, kar na peronu, ko smo čakali na naslednji vlak. Podobnih krasnih spominov je še dosti.
Hvala, Dado, za vsa desetletja in doživetja. Globoko sožalje Lidiji, sinovoma, vnukom, bratu, nečaku in sestričnam ter vsem drugim, ki jim pomeni tako veliko kot nam.
Maka Svenšek: "Težko je 67-letno teniško sobivanje strniti v nekaj misli. Dado je tenis živel v celoti. Njegovo igro so odlikovale predvsem odlična taktika, velika borbenost in vztrajnost - zanesljivost. Bil je izjemno cenjen igralec v domovini in nekdanji skupni državi. Z Dadom odhaja ena največjih legend kluba Branik, ki bo vedno svetel vzor in bo nepozabljena."
Leo Grmovšek: "Na teniških igriščih sva bila neizprosna nasprotnika, zunaj njih pa velika prijatelja. Dado je bil eden redkih ljudi, ki jih človek preprosto mora imeti rad!"
Mima Jaušovec: "Z Dadom sva skupaj preživela kar nekaj časa na teniških igriščih Branika in na turnirjih. Kljub temu da je bil starejši od mene, je bil vedno prijazen in spoštljiv - na igrišču in v normalnem življenju. S svojim mirnim glasom mi je vedno znal pokazati navdušenje ob kakšni dobri točki ali pa dati pohvalo ob kakšnem uspehu. To mi je veliko pomenilo. Ta njegov glas bo odzvanjal še dolgo in mi za vedno ostal v spominu."
Alenka Grmovšek: "Tako nezahteven, tako enostaven, dobrosrčen, z nasmeškom in optimizmom! Takšen bo ostal v mojem spominu!"
Tina Križan: "Dada sem spoznala že kot majhen otrok na teniških igriščih v Mariboru. Bil je nepogrešljiv del teniške zgodovine v takratni državi in vedno velik zanesenjak. Kot otrok sem z njim večkrat igrala, bil je tih, zanesljiv, pošten in predvsem velik borec. Lepo je bilo z njim igrati. Vedno je narekoval tempo in za nas mlade je bil zgled lepega obnašanja. Pogrešali ga bomo, ostal bo pa vedno del nas."
