Branka Bezjak
V Coni Tezno so po premoru zaradi koronaomejitev od konca aprila znova na ogled rovi, ki so do leta 2017 napol pozabljeni več desetletij samevali pod sicer živahnim industrijskim območjem na površju.
90 stopnic nižje drug svet
Mi smo si jih ogledali na vročo julijsko soboto, ko je zunaj pritiskalo 30 stopinj, a kljub temu topla oblačila še zdaleč niso bila odveč, saj je v rovih stalna temperatura okoli 15 stopinj Celzija in je mokro, zato pred obiskom priporočajo tudi nepremočljivo obutev in kakšno svetilko. Ogled je primeren za vse, razen morda za tiste, ki bi imeli težave pri premagovanju 90 stopnic ali ki jih morebiti daje strah pred temo in zaprtimi prostori.
Ko so pred skoraj 80 leti tam prisilno delali, ni bilo nič kaj mrzlo in tako tiho, je izpostavila vodnica Jana Voršič, ki je med uro in pol dolgim vodenjem skušala orisati takratne razmere v rovih. Sedaj so ti prazni, saj so vse stroje in drugo opremo že zdavnaj odnesli. Ko pa je proizvodnja leta 1944 tam pod zemljo v polni meri tekla, je bil zrak slab, vročina in tudi vlaga sta stalno pritiskali. Večji zračnik je imel le nadzornik. Najhujše je bilo med zračnimi napadi zaveznikov, ko so delavci tudi prespali pod zemljo, in to na ozkih posteljah, le nekaj centimetrov nad vodo. Na tem območju so namreč vodni viri oziroma je blizu podtalnica, zato jim je to stalno povzročalo preglavice. Še danes je tukaj eno od črpališč vode. Seveda v delavskih barakah na površju ni bilo nič bolj razkošno. Zlasti pozimi je delavce pestil mraz, saj barake niso bile ogrevane. Zato sta se po pričevanjih tistih, ki so nekoč tu delali, tudi po dva delavca spravila na eno posteljo, da sta se grela in se lahko pokrila z dvema odejama.
Aprila začetek, novembra že poskusno obratovanje
Že v uvodu nekaj fotografij na razstavi razkrije razsežnost in hitrost, s katero so leta 1941 začeli dela na tem območju. Osmega aprila 1941 je bila z napadom Beograda tudi Jugoslavija okupirana, 26. aprila je v Maribor že prišel Hitler, nakar so že označili, kje bo tovarna za vojaške potrebe, ki bi sprva morala stati v Gradcu, a so se temu tam uprli. Na tem območju na Teznem je bil prej le obširen borov gozd in tako so na 75 hektarjih sredi ničesar pričeli dela, avgusta je pri čiščenju območja in gradnji objektov sodelovalo 800 delavcev. Novembra 1941 so že začeli poskusno obratovati. Postavili so tri proizvodne obrate, barake za delavce, tja so pripeljali elektriko, vodovod, odsek železnice in cesto.
Pozimi je delavce pestil mraz, saj barake niso bile ogrevane
Januarja 1942 je bilo že vse nared, a ker je bilo nekaj težav z dobavami materiala, pa tudi delavcev ni bilo na pretek, so obratovanje v polni meri začeli marca. Tovarna je takoj postala zelo pomembna, dobila je status varovanega objekta, ker so proizvajali za vojaško industrijo, in sicer dele za vojaška letala (menjalnike za motorje in dele za propelerje) ter bojlerje za podmornice. S te lokacije ter iz Češke in z Dunaja so vozili dele in jih potem sestavljali v Hamburgu. Že leta 1943 so ugotovili, da bo treba proizvodnjo zaščititi, da je zavezniki ne bi uničili. Konec tega leta so tako začeli graditi podzemne rove, januarja 1944 je bil prvi zračni napad na Maribor, a že februarja 1944 je bilo delo organizirano pod zemljo. Spet torej le v nekaj mesecih, saj je bila gradnja podprta z izjemno količino denarja in delovne sile.
Pod zemljo boste prisluhnili še pripovedi pričevalca, spoznali boste posebno pisarno, ki je tam delovala še v času Tovarne avtomobilov in motorjev Maribor, ter si ogledali kratek film, v njem pa izvedeli tudi to, kaj se je zgodilo s tovarno, ko je bilo vojne konec. Eno je gotovo: kasnejši Tam ne bi nastal tem mestu, če ne bi bila tam prej že druga tovarna. Še marsikaj zanimivega je slišati in videti, denimo stenske risbe, ob katerih so delavci, ki so bili primorani tam delati, o tem pa seveda molčati, izživljali svojo domišljijo. Zato se le pozanimajte za prost termin. Vse informacije in tudi prijave dobite na www.rovi-tezno.si.
