Ne vem, kolikokrat sem bil tam. Ne bi znal preštet. Ne zato, ker bi bilo tolikokrat. Sploh ne. Ne vem, če desetkrat. Možno, mogoče pa tudi ne. Ni pomembno, sploh pa sem premlad za nostalgijo. Se pa spomnim, za praktično vsak obisk, zakaj in s kom sem bil tam. To pa res za skoraj vsak obisk. Bil sem ... Em ... Na enem res spodletelem zmenku, po katerem sem vihravo spakiral in odvihral kar prek Trojan. In je palilo, mimogrede. Na enem fenomenalnem zmenku, ko sem si, lačen kot pes, žal naročil sicer res dobro ribo. Žal zato, ker mi je potem, ko je bil dan popoln, ker je bil dolg, tako krulilo. Pa saj vem ... To zdaj zveni, kot da je bil dejt plac. Ni. Pač nekam moraš, greš pač tja. Bil sem še ... Na enem res nerodnem in enem res spodobnem rojstnem dnevu. Pa še kdaj kar tako. Na kosilu in enkrat na večerji. "Usput". Tu in tam.
No, ko sem bil tam prvič, se mi je zdelo, da tam jedo samo - zdravniki. Čisto zares. Mogoče zato, ker sem bil še mozoljasti najstnik ali pa zato, ker ti taki občutek da žlahta. Kjer sploh ni veliko zdravnikov. Ampak kmalu sem se otresel občutka, da je to fensi-šmensi gostilna. Ne zato, ker ni, ampak ker res ni. Bolj si z vsakim obiskom dobil občutek, da je gostilna za bolj posebne priložnosti. Kar je lahko abraham ali petek. Stvar posameznika. Pa še nečesa se spomnim: tam je skoraj vedno sijalo sonce.
Saj vem ... Zadnje, kar bi zdaj rabili, je sol gor na rano. Že zato, ker ni bilo treba, vsaj kolikor imam sam tistih nekaj res fajn izkušenj, nikoli kaj dosti solit. Je bilo skoraj vselej, kot mora biti. Ker tam ... Tam je bilo - no, saj je še - vse, kot mora biti, ko si že prišel tja. Peš, z avtom, kolesom. Kakorkoli. Ne pa nujno kadarkoli. Najboljše je bilo popoldan, pozno spomladi ali zgodaj jeseni, ko je šlo sonce počasi za Pohorje. To je bil instagram filter pred instagram filtri. Šel si tja in samo gledal, vpijal, vohal. Je bil užitek - še preden si odprl meni. In šel iskat sezonsko ponudbo. Razen če si bil tam z nekom, ki je najbolj na svetu hvalila pico z jurčki. Da baje ni boljše. Najbrž tako pravi še danes. In prav je.
Villa Rustica je sporočila, da se s 1. marcem poslavlja. Po enaindvajsetih letih, kar je družina Rajšek prevzela restavracijo Villa Rustica. Pravijo, da so leta minila, kot bi trenil z očesom. Preživeli so lepe in tudi težke čase. Ponosni na zvestobo zaposlenih in skupne dosežke. Imajo za kaj bit. Saj se je kdaj primerilo, gotovo, vsaj sam sem imel kako tako izkušnjo, da kdo iz osebja ni imel svojega dneva. Da si kdaj malo dlje počakal. Kje pa se to ne dogaja, ne? Ampak - sploh, če si bil zunaj na vrtu - si prenašal vse. Tudi če je kak sunek vetra premikal servete. Ljudje so držali pogrinjke in hitreje srebali juho, samo da bi ostali zunaj. Če to ni kompliment za gostilno, potem ne vem, kaj je.
Ljudje so držali pogrinjke in hitreje srebali juho, samo da bi ostali zunaj
