Gogi, (z)bog(om)

Nismo še niti na polovici kvalifikacij, svetovno prvenstvo je še daleč, pa je že udarila evforija. To lahko uspe le Goranu in Luki. Ja, imena vlečejo, v tem primeru še zagotavljajo uspeh. Le dve minuti in 18 sekund je bil zanimiv dvoboj proti Hrvaški, preden je delni izid 20:0 odločil tekmo. Tandem Dragić-Dončić, ki košarkarskemu svetu nima več kaj dokazovati, je še enkrat več dokazal, da je zelo verjetno najboljši branilski par v Evropi. Ekipo, ki se je jeseni do zadnjih minut mučila proti Švedski in dvakrat izgubila proti Finski, je ekspresno popeljal do zmage nad tekmeci z dvema NBA-jevcema in še s tremi nekdanjimi.

Če smo v bolj mračnem obdobju govorili o neregularnosti tekmovanja, v katerem reprezentanca v različnih letnih časih kaže različno podobo, tokrat predvsem slavimo veliko zmago. Ali pa najbolj tragično noč v hrvaški košarki, kot pišejo tamkajšnji mediji. Ni slovenska posebnost, človeška lastnost je, da skočimo na vlak evforije, katerega strojevodja je vendarle obnorel cel svet. A čeprav je Luka Dončić globalni športni superzvezdnik, kakršnega Slovenija še ni imela niti v nogometnem svetu niti v svojčas morda najboljšem hokejistu na svetu Anžetu Kopitarju, je bil tokrat junak večera njegov reprezentančni mentor.

Krilatica, da se za nastopanje v reprezentanci nikogar ne prosi, ima eno izjemo. Goran Dragić se je po vseh kolobocijah v zasebnem življenju spet zatekel v izbrano vrsto, k fantom, ki jim je bil včasih idol, zdaj brat. Eden od njih, pa vendarle prvi med enakimi. Tudi na parketu, kjer je v protinapadih najhitrejši, pri metih najnatančnejši in, zdi se, po prodorih najtrše pristaja na tleh. Ne, na igrišču ni izgledal kot pet let starejša različica zlatega kapetana, a na tiskovni konferenci je od bolečin komaj sedel za mizo. Vesel, da je po treh letih uspešno prestal tekmo brez opornice za koleno, ki ga vsako jutro zavoljo izrabe hrustanca pozdravi z bolečino. Glede na to, da pred njim več ni veliko časa, angažmaja v NBA pa za naslednjo sezono še nima, razumljivo, da se izogiba obljubi o igranju na Eurobasketu. In razumljivo, da si ga tam želimo vsi ostali. Ob že načetem zarečenem kruhu, holivudskih nasmeških pri tovrstnih vprašanjih in ne nazadnje odsotnosti kakšnih poslovilnih daril zanj se zdi, da upanje še ni zamrlo. In verjetno se bomo, če prej ne potrdi sodelovanja, o tem spraševali vse do sredine avgusta.

Madež ob Dragićevem (domnevnem) slovesu od domačih navijačev je predstavljalo le dejstvo, da več kot polovica Slovencev dvoboja, ki bi lahko napolnil več Stožic, ni mogla videti. A težava je večplastna in sega do Fibe, ki prodaja televizijske pravice, oziroma v vrh srbske državne politike, kjer bijejo medijsko vojno, nacionalne televizije pa v posamičnih bitkah za pravice finančno niso zmožne sodelovati.

Čeprav ima vlada pristojnost, da odloči, kaj je tekma posebnega nacionalnega pomena, kvalifikacijska košarkarska tekma to, kljub bogati beri politikov v Stožicah, očitno ni. Kakor za koga. Če je bila večina športnih ljubiteljev ob nedavnih predstavah svojih nogometnih predstavnikov prikrajšana za kravžljanje živcev, je bila tokrat za zvrhano mero patriotskega ponosa.