Vinko Kernc
Poti nazaj ni več. Človek je danes preveč odvisen od energije, da bi se ji lahko odrekel, to se lahko zgodi edino ob večji katastrofi. Dokler bo življenje in svet z njim teklo kolikor toliko normalno, bomo, če malce pretiravamo, odvisni od energije le malo manj kot od hrane in zraka.
Že danes razpolagamo z veliko vrstami goriv: premog, reke (potencialna in/ali kinetična energija), morje (nihanje mase – bibavica), nafta in njeni derivati, zemeljski plin, jedrska energija, umetna goriva (najbolj znan je biodizel), sonce in veter, če naštejemo le tiste, ki so ali najbolj poznani ali najbolj razširjeni. Zakaj bi bilo torej v prihodnosti drugače?
Drugače seveda bo glede vrste goriv, prvi na odstrelu je premog, takoj za njim nafta. Še vedno pa jih bomo vsaj nekaj časa izrabljali več kot enega samega. Pridobivanje energije v praksi namreč celostno ni preprosta reč, vedno na neki način posegamo v okolje; lahko da poseg moti ali obremenjuje le skupino ljudi (ali živih bitij v splošnem), lahko pa da celo počasi uničuje planet. Ne glede na to je tu pomemben tudi strošek pridobivanja energije, ki mora biti sprejemljiv za končnega uporabnika. Tu so potem še interesi in lobiji, neznanje politike in podobni kamni spotike.
Vodik se zdi še zlasti s kemičnega stališča idealno gorivo: po preprosti kemijski formuli se s kisikom spaja v vodo in pri tem oddaja znatno količino energije. Njegova specifična energija znaša med 120 in 140 mega džuli na kilogram (MJ/kg); pri bencinu in dizlu je številka okoli 46, pri biodizlu 42. Med vsemi ''običajnimi'' gorivi je ima vodik največ, presegajo (in to krepko) ga šele radioaktivni elementi v jedrskih reakcijah.
Še eno čudovito lastnost ima vodik; pri spajanju s kisikom je produkt čista voda oziroma vodna para, pri tem pa se sprošča (za nas koristna) energija. Bolj okoljske reakcije si menda ne moremo zamisliti.
Nerodno pri vodiku pa je vse drugo. V naravi ga ni oziroma ga je v krepko premajhnih količinah in na napačnih krajih. Ostane nam torej proizvodnja vodika iz spojin, ki pa je razmeroma zapletena in zato veliko stane. Ko ga izdelamo, ga je treba skladiščiti, problematičen je tudi transport. Celo verigo od proizvodnje do končnega uporabnika ovira njegova sicer v osnovi odlična lastnost: čim je ob njem tudi kisik, ni treba dosti, da zagori. Učinkovito tesnjenje tako lahkega plina je izjemno drago. Zato je, vsaj za zdaj, vodik še vedno zelo drag. Predrag.
Se mu pa zagotovo obetajo dobri časi; okolje nas opozarja, da smo z njim preveč malomarni, in v tem hipu je največji up za gorivo vsakdanjika prav vodik. Ko se okoljski predpisi zaostrujejo, je interes velik. In ko je interes velik, znanost pospeši korak. Zdi se, da bo vodik prodrl med bolj uporabljana goriva že v kakem desetletju, dveh. Če se ne zgodi kaj nepričakovanega. Recimo nadzorovana fuzija (zlitje jeder). Ta ima specifično energijo v MJ/kg 579.
Milijonov!
