Kaj je ostalo od slovenske zunanje politike?

Prva dama slovenske diplomacije Tanja Fajon je diplomatski uspeh ob izvolitvi, ko je za članstvo Slovenije v Varnostnem svetu OZN junija glasovalo 153 članic Generalne skupščine, pospremila z obljubo, "da bomo kot država, ki zagovarja dialog, mir, varnost in stabilnost, v močno razdeljenem svetu znali najti ustrezne rešitve". Pri tem je izpostavila "zaščito civilistov in najbolj ranljivih skupin prebivalstva v konfliktih". Obljub o pokončni, samozavestni, konstruktivni, tudi feministični, skratka nikomur hlapčevski zunanji politiki v belem svetu, torej, da ne bomo marioneta Nata ali EU, smo se tedaj od naših najvišjih politikov naposlušali do sitega.

Nato pa se je zgodila Gaza. Kaj od te slovenske zunanje politike je sploh ostalo? Kje je zdaj ta naš prepoznavni, da ne rečemo feministični, pristop k reševanju "najbolj ranljivih skupin prebivalstva v konfliktih"? Smo vsaj na pogovor spričo invazije poklicali izraelskega veleposlanika ali pa smo iz Tel Aviva odpoklicali veleposlanico? Smo pozvali k sankcijam zoper Izrael ali vsaj k bojkotu blaga, ki prihaja z zasedenih ozemelj? Smo pospešili proces za priznanje palestinske države? Ali pa, spet, še ni pravi čas? Smo v Varnostnem svetu, kjer je smo od oktobra opazovalka, kakorkoli kritizirali ameriško zavrnitev resolucije, ki je zahtevala takojšnje premirje? Smo kjerkoli predlagali embargo na predvsem ameriške dobave orožja Izraelu? Ali pa morda kaj delamo, da bi ovadili vse osumljene za vojne zločine v Izraelu?

Morda smo naivni, morda je to res neizvedljivo za tako majhno in nepomembno državo, kot je Slovenija. Toda sami smo izkričali vrednote, za katere nam menda ni vseeno, zdaj pa nam je vseeno, če jih zamolčimo. Majhne države nimajo veliko prepričevalne moči, zato pa morajo toliko bolj vrednotiti lastno verodostojnost. Ampak skoraj vse zgoraj omenjeno, od sankciji pa celo do zaplembe premoženja in aretacije vohunov, do prepovedi potovanj in do izgona dela diplomatskega osebja ter podpore ovadbi pred Mednarodnim kazenskim sodiščem Vladimirja Putina, pa je ob ruski agresiji na Ukrajino Slovenija takoj podprla.

Dobro, tega očitno ne obvladamo. Razumeli bi, če bi vrh slovenske zunanje politike to priznal. Ampak ta ne obvlada niti sosedstva. Na nedavnem posvetu diplomacije na Brdu prve dame slovenske politike, poleg Tanje Fajon še Urška Klakočar Zupančič in Nataša Pirc Musar, o najbližji soseščini niso rekle skoraj nobene. Sploh pa nič o naših manjšinah. Pravzaprav bolje, da ne. Kajti predsednica države je v zadnjem intervjuju za Večer v soboto sicer priznala svoje prehitro sklepanje, da so odnosi Avstrije s slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem "zgledni". Ampak že v naslednji sapi je izustila novo faktično neresnico, kako jo boli, da Avstrija "ne zmore postaviti 164 dvojezičnih tabel". Da o njenem razpredanju o zaščiti Slovencev v Italiji tu sploh ne razpredamo. Ampak če se niti predsednica ne potrudi, da bi po kritiki zaradi nepoznavanja vendarle zvedela več in bi vedela, da Avstrija je postavila teh nesrečnih 164 dvojezičnih krajevnih tabel, da ji jih ni bilo treba postaviti morda celo 380, kaj naj si mislimo? Da pač naši najodgovornejši nimajo pojma o tem, kaj se jim dogaja pred nosom, kaj šele v širnem belem svetu.