(KOMENTAR) Bager čez stroko

Slovenija nujno potrebuje ureditev področja psihoterapije, saj so ljudje, ki zdaj iščejo tovrstno pomoč, prepuščeni na milost in nemilost mlakuži ponudnikov, med katerimi so lahko vrhunski poznavalci ali pa popolni šarlatani. Zato je pohvalno, da se je ministrstvo za zdravje končno lotilo zakona, ki bi to uredil. Nikakor pa ni sprejemljivo, da je pri pripravi tega zakona popolnoma preslišalo stroko. To je zavržno in nevarno. 

Psihoterapija je ena od metod, ki smo je sicer v zdravstvu že lahko deležni tudi na napotnico. Uporabljajo jo namreč tako klinični psihologi kot psihiatri. Zato je presenetljivo, da je ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel to izpostavila kot prednost novega zakona. Najbrž je mislila na psihoterapijo, ki je ne izvajajo ljudje, ki so po študiju medicine ali psihologije opravili še štiriletno specializacijo v zdravstvu, ampak na tisto, ki jo lahko izvaja nekdo, ki je opravil le štiriletni študij na teološki fakulteti ali celo na zasebni ustanovi, ki nima v Sloveniji akreditiranega študijskega programa. Ima pa, kot kaže, dobro zaslombo v politiki. 

Paradoks pri tem je, da bo nov zakon zdaj eno od priznanih terapij, vedenjsko kognitivno terapijo, ki jo v zdravstvu dolga leta uporabljajo pri mnogih osebah z anksioznostjo in paničnimi napadi, kar črtal s seznama dovoljenih. Bodo pa dovolili nekatere, ki nimajo znanstveno podprtih dokazov za svoje učinkovanje. 

Kje je tu interes bolnika? No, zakon, ki ga je pripravilo zdravstveno ministrstvo, besede bolnik niti ne uporabi. Postali so "uporabniki storitev". S tem ko nekoga opredeliš za bolnika, na drugi strani namreč določiš odgovorno osebo zanj. Po predlogu zakona pa terapevt ne bo odgovoren, če se "uporabniku" poslabša njegovo duševno stanje v času psihoterapije. Odgovoren bo "uporabnik" sam, če psihoterapevtu ni povedal za svojo diagnozo. Psihoterapevt namreč diagnoze ne postavlja, za to niti ni usposobljen. Zdi se kot slaba šala. Kot da bi bil kirurg razrešen odgovornosti, če bolniku odreže napačno nogo, ker mu ta ni povedal, katera je prava. 

Kadar se v politiki sprejemajo odločitve, ki niso podprte s strokovno podlago, je edino smiselno seveda slediti finančni koristi neke strani. In v tem primeru je tok denarja popolnoma jasen.

Zanimivo je tudi, kako je predlog zakona o psihoterapiji v popolnem nasprotju z bistvom novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Če je pri drugem ministrstvo kot osrednji cilj postavilo jasno ločitev med zasebnim in javnim zdravstvom, je pri zakonu o psihoterapiji pravzaprav na stežaj odprlo vrata privatnim izvajalcem. V imenu pomanjkanja kadra, ki ga leta in leta samo ni želelo usposabljati, saj država ni plačevala specializacij za klinične psihologe, ministrstvo zdaj v zdravstvo namreč vabi ljudi, izobražene v ustanovah, ki jih država sama niti ne priznava kot akreditirane! Presenetljivo pri tem je, da niti stranka Levica kot glasna zagovornica močnih javnih sistemov v vladi ne nasprotuje temu bagru, ki, kot kaže, kani povoziti stroko in zgraditi novo stopničko za kapitalsko usmerjene privatnike.