(KOMENTAR) Fasada je krasna

Slovensko gradbeništvo cveti, ima najboljše poslovne rezultate med vsemi panogami, pravi statistika. O mafijskih metodah in gradbenih baronih se deset, petnajst let po recesiji in sesutju panoge ne govori več. Kar pa še ne pomeni, da jih ni. Zanimivo je, da so med danes največje zrasli tisti, ki so v času krize opravljali pretežno nizka gradbena dela s koncesijo in vzdrževali ceste z javnim denarjem. Danes je fasada krasna. Delo je, gradi se, tudi dobički so. A delavcev ni. Po oceni obrtne zbornice jih manjka 5000, vsak drugi zaposleni je tujec.

Slovenca, zaznamovanega s tradicionalnim vzgojnim svarilom, da bo kopal jarke, če se ne bo učil, navdušiti, da bi prijel za težaško lopato, je misija nemogoče. Naše gradbeništvo že od druge svetovne vojne sloni na delavcih migrantih iz republik nekdanje Jugoslavije. Vendar spretnim Bosancem, ki jih na gradbiščih zelo cenijo, naša država ni več cilj, ampak odskočna deska za urejanje EU-dokumentov in postaja do Avstrije, Nemčije ... Ker so tam dvakrat, trikrat bolje plačani. Lopate in krampe zdaj vihtijo turški, slabše usposobljeni albanski in azijski delavci, ki jih tako imenovani rekruterji oziroma agencije uvažajo in p(r)odajajo po Evropi kot sodobne sužnje. Zato je na deloviščih sporazumevanje, dajanje operativnih navodil že velika težava in šefi s slovenščino ne pridejo nikamor.

Problem, ki se skriva pod lepo fasado, niso samo delavci, ampak tudi inženirji. Ljubljanska Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo je po letu 2010, ko je začela kositi kriza, zaznala izrazito usihanje interesa za študij gradbeništva. Trend se je kasneje sicer začel obračati, vendar projekcije niso obetavne. Do leta 2032 naj bi pogoje za upokojitev izpolnilo več kot tisoč gradbenih inženirjev, po optimističnem scenariju pa naj bi v tem času študij zaključilo 600 do 700 mladih. Kako pokriti primanjkljaj, še nihče ne razmišlja resno. Odgovorno dolgoročno načrtovanje in iskanje pametnih rešitev s povezovanjem je šibka točka, ki jo lahko očitamo skoraj vsaki vladajoči garnituri, tako na oblasti kot v podjetjih. 

Kljub temu gradbincem dela ne bo zmanjkalo. Sploh če bo razvoj sledil sodobnim, zelenim konceptom, trajnostni gradnji s čistejšimi materiali in alternativnim energetskim virom. Minister za solidarno prihodnost obljublja vrtoglave milijone (sto na leto) in intenzivno gradnjo javnih stanovanj. Omenja se nova nuklearka. Nujna je hitra železnica od vzhoda do zahoda in počez. Ceste bodo najbrž vedno v agendi. Bi pa za optimalno realizacijo morali na piedestal postaviti javni interes, združiti vse strokovne potenciale in se lotiti podobno angažirano kot pri gradnji avtocestnega križa, ki še vedno velja za top projekt nove države Slovenije, saj je povezal multidisciplinarno stroko, politiko ter širšo skupnost in dal izjemen rezultat.

Ena od nujnih sprememb bo tudi digitalizacija, v kateri gradbeništvo caplja za drugimi panogami. Gradbinci še vedno ročno vodijo gradbene knjige in uporabljajo zastareli indigo, ki duplira zapis. Gradbena in prostorska zakonodaja sta tudi daleč od vzora in učinkovitosti. Slovenija je v postopkih pridobivanja upravnih dovoljenj za gradnjo hudo formalistična, po podatkih World Bank Doing Business se uvršča v slabšo polovico držav in odstopa od evropskega povprečja, tudi stroški so višji. Pri denarju pa se običajno vse začne in konča.