(KOMENTAR) Kje bomo dobili elektriko?

Dnevi, ko se tradicionalno že nekaj tednov prehitro prižigajo lučke prazničnih okrasitev po slovenskih mestih in vaseh, kar naznanja začetek vsakoletnega izdatnega potrošništva, se zdijo odlična priložnost za vnovičen razmislek o zadevi, ki sploh omogoča to svetlečo manifestacijo lažnega občutka sreče - to je proizvodnja električne energije.  

A po odpovedanem referendumu o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem o tem nihče več ne govori. Potem ko je referendum propadel, si je marsikdo oddahnil. V prvi vrsti največja vladna stranka, saj se je s tem rešila odločanja ljudstva, ki bi se lahko na koncu obrnilo proti njej in tudi celotni vladi. Lahko pa si je oddahnila tudi opozicija, sicer po besedah velika podpornica jedrske energije, ki je z nepremišljenim političnim delovanjem, s tem ko je koalicijo prisilila v izvedbo referenduma, skorajda ogrozila prihodnost jedrske energije v Sloveniji. Vse to pa je danes preteklost, ki se je ne da spremeniti. Medtem ključne dileme za prihodnost države ostajajo in se ne ozirajo na naše notranjepolitične probleme. Med njimi sta seveda energetska oskrba države in vprašanje, kako in po kakšni ceni bomo v prihodnosti proizvajali in kupovali elektriko? 

Kako zelo je to vprašanje aktualno, je vnovič izpostavila včerajšnja razprava o usodi Termoelektrarne Šoštanj v državnem zboru. Ta je namreč med drugim vnovič opozorila na dejstvo, da se doba premoga v Sloveniji pospešeno izteka. Ena najpomembnejših proizvodnih enot v državi pa prevzema vlogo toplarne. Razprava o TEŠ tako danes ni več povezana s strateškim vprašanjem energetske oskrbe Slovenije, temveč bolj z vprašanjem ogrevanja 35 tisoč ljudi v Šaleški dolini. Ob tem se odpira vprašanje, ki je bilo v času predreferendumskih debat večkrat izpostavljeno - kje bomo v prihodnosti dobili dovolj elektrike, potem ko bomo poleg TEŠ zaprli še obstoječo jedrsko elektrarno v Krškem.  

Možnosti je seveda več, pri čemer ob odsotnosti razprave o JEK2 v ospredje vedno bolj stopajo alternativni pogledi. Od tistega, da bo vedno ceneje elektriko uvažati kot jo proizvajati v lastni jedrski elektrarni, do vnovičnega govora o scenariju proizvodnje elektrike zgolj s pomočjo obnovljivih virov energije. Vsak razmislek je seveda legitimen, a če ob tem ni na tehtnici tudi jedrske opcije, se bo sčasoma ljudem vsaka alternativa zdela sprejemljiva, tudi če je z vidika stroke neizvedljiva. 

Hkrati se proces vsesplošne elektrifikacije neusmiljeno nadaljuje. Sončne elektrarne, toplotne črpalke in električni avtomobili postajajo del našega vsakdana, pa če nam je to všeč ali ne. Čeprav je danes odstotek slovenskih gospodinjstev, ki so že krenila na to pot, še vedno nizek, gre za nepovraten proces. Tak razvoj se bo počasi in vztrajno nadaljeval, dokler ne bo postal prevladujoč vzorec ravnanja. Garancija za to so tudi politične odločitve na ravni Evropske unije, ki stremi k razogljičenju družbe. Temu pa morata seveda slediti tudi razvoj elektroenergetskega omrežja in zagotavljanje zadostnih količin električne energije po sprejemljivih cenah. S propadlim referendumom o JEK2 smo se na nek način nehali pogovarjati o energetski prihodnosti države, pa bi se morali.