(KOMENTAR) Koalicijska kriza

Januar je bil za vladajočo koalicijo najbolj eksploziven mesec v tem mandatu. Razmere znotraj vlade postajajo vse bolj negotove in kaotične, kar kaže na to, da se je ob vstopu v predvolilno leto začela neizprosna igra velikih razsežnosti. Visoka napetost na dvoru med drugim prinaša notranja nesoglasja in komunikacijo s povišanimi toni, nekateri ministri pa izzivajo predsednika vlade, naj jih razreši, če je tako nezadovoljen z njihovim delom. Serija političnih dogodkov v zadnjih tednih bi lahko nakazovala, da je pred vrati koalicijska kriza.

Saga v vrhu policije se je po dolgotrajni agoniji delno umirila z odstopom generalnega direktorja Senada Jušića, a težave znotraj organizacije ostajajo nerešene. Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar je interpelacijo preživel le s podporo Svobode, zaradi česar je njegova legitimnost na kritični točki. Na dan prihajajo novi sumi nepravilnosti, povezani z razvejano poslovno mrežo Socialnih demokratov, ki so se ujeli v primež spornih razpisov, kar bi utegnilo izdatno zaplesti položaj te stranke. Levica medtem ropota zaradi megalomanskih orožarskih nakupov, minister Luka Mesec pa bije težko bitko na najvišjih ravneh za rešitev podjetja CSS. Nasproti mu stoji SDH, upravljavec državnega premoženja z neznansko močjo in vplivom, ki je v upravo v ekspresni, domala skrivni akciji v prazničnih dneh postavil Damirja Črnčeca, razvpitega posameznika za posebne politične operacije.

Vlada prepričuje ljudstvo, da bo v zadnjem letu pred volitvami razrešila največje izzive tega mandata, a v tako naelektrenih razmerah ni nobenega zagotovila, da bo zmožna realizirati ključne zaveze. Vzemimo pod drobnogled zgolj nepremičninski davek – če bi imela vlada z njim resne namene, bi izhodišča poslala v javno obravnavo že v prvem letu mandata, tako pa se je v bitki s časom znašla pod tolikšnim pritiskom, da se odpor v javnosti samo še povečuje.

Anže Logar je Svobodi v tem tednu speljal poslanca Tineta Novaka, ki neuradno ni edini na izhodnih vratih največje vladne stranke, saj je tudi nekaterim njegovim kolegom neprijetno delati pod Golobom. Predsedniku vlade se skozi celoten mandat vleče policijska zgodba, ki bi jo lahko že zdavnaj zaprl s pričanjem pred preiskovalno komisijo, a je zadeva zanj očitno preveč kočljiva. Glede na hude obtožbe, ki sta jih na podlagi serije primerov nanizala Tatjana Bobnar in Boštjan Lindav, bi moral premier glede na položaj v družbi na istem mestu nemudoma razjasniti vse okoliščine, a ga je komisija pod vodstvom Svobode na koncu razbremenila vseh očitkov celo brez njegovega pričanja pod zaprisego, kar dokazuje, da se je vsem na očem zgodil montiran politični proces. Namesto transparentnega postopka je Svoboda v maščevalnem pohodu proti Bobnarjevi in Lindavu ob sumljivi asistenci SD v državnem zboru brez sramu obračunala s kariernima policistoma in ju sankcionirala, ker sta si upala javno razkriti umazane podrobnosti političnega vpletanja v kadrovske procese znotraj policije. Takšen modus operandi so občutili številni, ki so se oblasti postavili po robu.

Če bi bile volitve jutri, bi imela leva sredina največje težave s tem, koga voliti. Če sploh koga.