(KOMENTAR) Ples hazarderjev

Banke so bile pred petnajstimi leti po izbruhu finančne in evrske krize prevelike, da bi smele propasti, zato so jih politiki reševali z davkoplačevalskim denarjem. Danes te banke očitno niso dovolj velike, da bi lahko s svojimi rekordnimi dobički pomagale državam pri zagotavljanju prepotrebnega denarja za financiranje javnih služb in storitev za davkoplačevalce kot svoje rešitelje. Vse njihove dobičke bodo pobrali lastniki, ki so zasebni finančni in drugi skladi. Ti zadnjega četrt stoletja dejansko vodijo igro v kazinoju, ki se uradno imenuje finančni trgi.

Ti brezdušni hazarderji, ki so po zelo dragi sanaciji z davkoplačevalskim denarjem za drobiž pokupili tudi banke v Sloveniji, imajo pod nadzorom tako politike v državah, ne glede na strankarsko pripadnost, kot funkcionarsko elito v Bruslju. Oni so tisti, ki so dejansko narekovali zakonodajo, ki jim omogoča brezsramno bogatenje na račun običajnih ljudi in podjetij.

Niso si zagotovili samo tega, da lahko na davkoplačevalce spet računajo v primeru novega zloma, ampak tudi, da jih lahko danes v času debelih krav neovirano odirajo kot komitente. To počnejo z nerealno nizkimi obrestnimi merami za depozite in z višanjem pristojbin za vodenje računov in drugih storitev pa tudi z visokimi obrestnimi merami za kredite. Rekordni dobički so tudi posledica tega odiranja.

Če bodo politiki še naprej poslušali bančni lobi in ne bodo ukrepali, jim bodo lastniki in menedžerji "bank, ki so prevelike, da bi lahko padle", kmalu spet nastavili pištole na sence in davkoplačevalce čaka nov bančni rop, je leta 2009 po izbruhu finančne krize v Bruslju opozoril ameriški nobelovec za ekonomijo iz leta 2001, profesor Joseph Stiglitz.

Ti hazarderji in izsiljevalci, ki so se zelo hitro po letu 2009 vrnili na svoja stara pota, imajo danes za svoje špekulacije in manipulacije na voljo še veliko več denarja, kot so ga imeli pred krizo. Zaradi tega so dobički, ki si jih delijo v obliki dividend, odkupov deležev in nagrad, bistveno višji, kot so bili takrat. Ob gospodarski recesiji, ki grozi Evropi, bodo bistveno večje tudi izgube. To pomeni, da bo tudi njihovo izsiljevanje, ko jih bo treba pokriti, bistveno bolj brezobzirno in surovo kot pred 15 leti. Posledično bodo hujši in obširnejši tudi varčevalni ukrepi, ki grozijo davkoplačevalcem.

Če država nima besede pri odločanju, dopušča zasebnim lastnikom in menedžerjem, da špekulirajo in kockajo tudi z davkoplačevalskim denarjem. Po letu 2009 se je na ta račun močno povečal delež revežev, manjšina je postala izjemno bogata. Če družba to neenakost sprejema, je moralno ne obsodi in ne spremeni vrednot, je ni mogoče odpraviti. Za to je potrebna sprememba miselnosti, je leta 2009 zatrjeval Stiglitz. Ker so bili politiki in funkcionarji, ki bi Stiglitzu in drugim uglednim strokovnjakom morali prisluhniti, gluhi, lastniki bank spet spravljajo v svoje žepe nerealno visoke dobičke, mednarodne institucije od držav zahtevajo reforme, davkoplačevalcem pa grozi, da bodo kmalu spet krvaveli.