(KOMENTAR) Politično navdihnjen ekstremizem

Če so se vardisti pojavljali na socialnih omrežjih v vojaških uniformah, z orožjem v rokah, rumeni jopiči z niti ne prekritimi grožnjami kritikom tretje vlade Janeza Janše, da "se vidimo", so pripadniki Slovenske obrambne straže (SOS) v svojih ekstremističnih idejah stopili še korak dlje. Objavili so posnetek, v katerem tujca, migranta privezujejo na steber, mu okoli vratu natikajo zanko in ga mučijo. Nasilje torej ni več prav nič prikrito, sporočilo tujcem je grozljivo jasno. Napis, ki ga v rokah nosi ena od žrtev, na njem piše remigracija, ne dopušča dvoma, da gre za sovražnost, usmerjeno v ilegalne migrante, ki po mnenju SOS-ovcev pomenijo nevarnost za prebivalce naše države. Ker tujci, tako ekstremisti, posiljujejo "naše ženske", napadajo "naše državljane" in so krivi za porast kaznivih dejanj, predvsem v prestolnici. A posilstvo v Ljubljani, ki naj bi bilo povod za samoorganiziranje ekstremistične združbe, se, tako policija, sploh ni zgodilo. Kot tudi ne držijo podatki, da se je zaradi prebivalcev azilnega doma v Ljubljani stopnja kriminala v slovenski prestolnici dramatično dvignila. Po podatkih policije med tujci, ki prestopijo mejo zakona, ne prednjačijo ilegalni migranti iz Sirije, Afganistana, Maroka ..., temveč državljani balkanskih držav.

A fakti za politiko sovraštva seveda niso pomembni. Ekstremisti dobijo zagon še toliko bolj, ker tovrstne ideje in prepričanja v eter pošiljajo tudi politiki. Brez kakršnihkoli posledic. In zmeraj manj prikrito. Če se je o navezavah z zloglasno skupino neonacistov Blood & Honour in stranko SDS pred petnajstimi leti bolj kot ne ugibalo, zdaj poslanec te stranke, eden od kandidatov za evropskega poslanca na prihajajočih volitvah Branko Grims, brezsramno sodeluje v podkast debati, kjer je eden od sogovornikov tudi zakrinkan SOS-ovec. Precej medli odzivi preostalega dela politike, ki ob pojavu strah zbujajočih zakrinkanih tolp ostaja pri izjavah o ničelni toleranci do nasilja, nekulturi dialoga, ki prežema našo družbo, neonacistov seveda ne prestrašijo.

Pojav tovrstnih ekstremističnih skupin, nasilnih tolp, ki zagovarjajo skrajne, nacionalistične, tudi neonacistične ideje, je še toliko bolj problematičen, ker v preostalo javnost, ljudi, ki niso prestrašeni zaradi izmišljotin o hordi kriminalnih migrantov, vseeno vnaša strah. Strah pred nasiljem, ki ga ta tolpa predstavlja, in nezaupanje v delo tistih organov, katerih delo je ohranjati varnost v naši državi. Slovenija se je lani na globalnem indeksu miru uvrstila med deset najbolj varnih držav, zdrsnila je sicer s četrtega na osmo mesto, a še zmeraj je med najbolj varnimi državami na svetu. Zatorej ne čudi dejstvo, da je za prebivalce Slovenije varnost sama po sebi umevna. Pa ni, na to nas opozarjajo dogodki v naši bližnji in nekoliko bolj oddaljeni okolici. Vojne, terorizem, teror kriminalnih združb. Pojav samooklicanih vaških ali obrambnih straž je tako ne le nepotreben, ampak nevaren. Zato je politično upravičevanje, da je pravica do združevanja sicer ustavna pravica, ki prihaja tako z leve kot desne strani političnega pola, povsem neodgovorno. Kajti združevanje na podlagi idej o (etničnem) čiščenju naše države je nesprejemljivo.