(KOMENTAR) Poti za presežno

Poletni festivalski utrip Ptuja se počasi poslavlja s še zadnjimi koncerti v sklopu festivala Arsana, nato se bo mestno jedro povleklo nazaj v mirnejše ritme in bodo na dan spet pronicala ustaljena vprašanja, kako napraviti središče živahnejše še v drugih letnih časih. A v ostankih poletja je še čas za ugotovitve, da je v mestu življenje - dinamično, lepo in prijetno, sploh ko se prepletajo energije domačih in tujih gostov ter domačinov, Ptujčanov. Bržkone je dobro razpoloženje, po- in občutje, kar pod črto pomeni uspešnost, program sam po sebi (še) ne prinese nujno zadovoljstva občinstva.

Tokratni Dnevi poezije in vina, ki so ob osrednjem Ptuju vsakič bolj razvejani z dogajanjem v več krajih in mestih, da zajamejo in vključijo še širše lokalno prebivalstvo, so imeli več dimenzij, zaradi katerih jih lahko mirno podčrtamo kot nadvse uspešne. Festival je bil eden najboljših doslej, obisk branj, razprav in drugih dogodkov nad pričakovanji. Izbor pesnikov s celega sveta je vsakokratno izhodišče, tokrat je bil sploh dober. Dajati mesto in prostor poeziji v lokalnem, prežetem z globalnim, je odlično prepletanje. Fantastično je spremljati toliko jezikov, dobesedno večkulturnost na enem mestu ob pozornem, naklonjenem občinstvu.

Branja in debate na ptujskih dvoriščih, ki vklopijo domačine in so za pesnike in občinstvo še bolj intimna, so sploh čudovita izkušnja, ne le za ljubitelje poezije. Programska vodja festivala Kristina Kočan je še bolj vpletla še širše, festival kot platformo za debate in razmišljanja o aktualnih temah, o družbi in svetu. Skupaj s producentko festivala Tajo Islamovič in ekipo je uspela povezati in zaokrožiti več (so)ustvarjalcev, tudi in zlasti v lokalnem. Prepoznavati in še bolj vpeti domače potenciale in jih nadgraditi je bistveno. Samo to so prave poti za presežno: biti odprt za svet(ovno), a enako ceniti tudi svoje, domače. Velja za vse, od pesnikov do vinarjev. 

Ob številnih sporočilih, tudi intimnih, nemalokrat pretresljivih izkušnjah pesnikov, ki ganejo, pretresejo, se je lucidni razmislek poljskega vsestranskega avtorja Jaceka Dehnela o umetni inteligenci v Odprtem pismu Evrope izkazal za izbiro prave teme. Zadeva vse nas in naše perspektive v času, ko je regulacija kompleksnega področja pozna. Kakšne bodo pozicije avtorjev, zaščita avtorskih pravic nasploh, kako zamejiti plagiatorstva in sankcionirati kraje avtorstva, katere etične dileme vse se odpirajo? Vse to so vprašanja, ki jih Evropski parlament (in nacionalni parlamenti) ne bodo mogli obiti, če se bodo s pismom Evropi neposredno ukvarjali ali pa(č) ne. "In čeprav s pesmijo ni mogoče ustreliti tirana ali s knjigo nahraniti lačnih, je bilo pisanje v zadnjih dvesto letih v središču velikih procesov demokratizacije, socialno-ekonomskih sprememb in emancipacije zatiranih skupin," med drugim ugotavlja Dehnel, ki kljub omejitvam moči pisane besede še upa na ustrezne regulative in premike v prid zaščiti avtorstva, ne le v kulturi. To je tudi zaščita kritične misli in (vero)dostojnosti, na kateri demokratični svet stoji ali pade.